Povzetek:
Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.
Povzetek:
V Sloveniji se zaradi dalj časa trajajoče ekonomske krize in navkljub pomoči države preko socialnih transferjev srečujemo s povečanjem števila družin in posameznikov, ki živijo v slabih socialnih razmerah. Kljub zavestni odločitvi nosilcev političnega odločanja, da se zaščiti socialno najbolj ranljiv del populacije (tiste z najnižjimi dohodki ali brez dohodkov in najbolj prikrajšane), so se razmere za določene skupine prebivalstva močno poslabšale. Učinki krize so izčrpali ljudi in v veliki meri zmanjšali njihov potencial vrnitve na trg dela in aktivno reševanje njihovih slabih življenjskih pogojev.
Povzetek:
V zavesti mnogih je že dolgo poznano pravilo družinskega prava, da je vso premoženje, ki ga zakonca ustvarita tekom zakonske zveze z delom, skupno premoženje, hkrati pa zakon določa domnevo, da sta zakonca solastnika tega premoženja vsak do polovice. Malokdo pa ve, da obstaja tudi zakonska domneva, da zakonec odgovarja za dolgove drugega zakonca, če jih ta ustvari. Odgovornost je solidarna, kar pomeni, da se lahko upnik povsem svobodno odloči, koga izmed zakoncev bo izterjeval za obveznosti, ki je sicer nastala iz pravnega razmerja z enim zakoncem. To ne velja zgolj za zakonske pare, temveč tudi za izvenzakonske partnerje, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvenzakonsko skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. Vendar pa solidarna obveznost partnerjev ne obstaja zgolj toliko časa, kot obstaja zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost, temveč obstoji solidarna obveznost, ki se nanaša na skupno premoženje, tudi po tistem, ko je zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost razpadla ali pa je eden izmed partnerjev (zakoncev) umrl.