Povzetek:
Družba z omejeno odgovornostjo je oblika družbe, pri kateri so, zaradi praviloma manjšega števila družbenikov in njihove tesnejše povezanosti (družinska podjetja ali podjetja oseb, ki so med seboj tudi sicer poznajo itd.) poleg kapitalskih sestavin poudarjene tudi personalistične vsebine. Te vsebine se odražajo zlasti pri ureditvi prenosa poslovnega deleža, odločanja na skupščini, izstop ter izključitev družbenika iz družbe. V realnosti pogosto pride do sporov med družbeniki, ki se lahko stopnjujejo do te stopnje, da nadaljnje sodelovanje oziroma nadaljnja udeležba v družbi ni več smiselna oziroma skladna z interesi posameznega družbenika. Kakšne možnosti ima družbenik, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi biti več družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo? Ena izmed možnosti, ki jo pozna Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) je tudi izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo. Zakon ne pozna oziroma ne priznava neomejene možnosti izstopa. Poznamo dve obliki izstopa iz družbe: pogodbeni ali pa sodni izstop iz družbe.
Povzetek:
Podjetja se pri svojem poslovanju vse pogosteje srečajo s situacijo, v kateri jim poslovni partner ponudi v podpis pogodbo, s katero jih želi zavezati k spoštovanju oziroma k varovanju poslovne skrivnosti, s katero se bodo seznanili tekom medsebojnega poslovnega sodelovanja. V tujini, kjer jih imenujejo Non-Disclosure Agreement ali skrajšano NDA, so takšne pogodbe običajna spremljava vsakokratnega začetka poslovnega sodelovanja, pri nas pa (do nedavnega) niso tako pogoste. Zakonska ureditev varovanja poslovne skrivnosti ni urejena v smislu določil, ki bi urejale dvostransko pogodbo, temveč zakonska podlaga omogoča posameznemu podjetju, da lahko enostransko uveljavi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost, ter na tak način zaveže družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost.
Povzetek:
Člani organov vodenja in nadzora družb se pri svojem delu redoma srečujejo s situacijami, ko morajo sprejeti določeno poslovno odločitev v negotovih okoliščinah in na temelju določenih predpostavk in hipotez. Poslovno odločanje je torej vedno povezano z določenim rizikom, da se poslovna odločitev naknadno izkaže za slabo, čeprav je na začetku delovala kot dobra za družbo in so jo tudi člani organov vodenja in nadzora sprejeli v dobri veri misleč, da bo odločitev pozitivna za družbo. V času ekonomske krize se še poveča težnja po iskanju krivcev za pretekle »slabe« poslovne odločitve, ki so privedle družbo v finančne težave. Zato je še toliko bolj pomembno ločevati protipravna ravnanja članov organov vodenja in nadzora (dejanja v slabi veri, protipravno pridobivanje osebnih koristi na škodo družbe, ravnanje v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika itd…) od poslovnih odločitev, ki so se enostavno šele naknadno izkazale za napačne in so povzročile škodo družbi. Pri slednjih poslovodstvu ni moč očitati protipravnega ravnanja. V kolikor se pojavi prepričanje, da bi člani lahko sprejemali boljše odločitve, je to lahko razlog za zamenjavo članov organov vodenja in nadzora, ni pa to že samo po sebi podlaga za njihovo odškodninsko odgovornost.