Povzetek:
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 7. členu določa, da je na delovnem mestu prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršnakoli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe. S tem se na zakonski ravni ureja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki vključuje mobing, šikaniranje oziroma čustvene zlorabe. S takšno prepovedjo želi zakon ustvariti pogoje za zagotovitev ustrezne ravni dostojanstva v delovnem okolju. Zakon za kršitve prepovedi mobinga in šikaniranja omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine. V konkretnem primeru je sodišče s pravnomočno sodbo odločilo, da je delodajalec (družba, v kateri je bila zaposlena tožnica) odškodninsko odgovoren zaradi mobinga, ki ga je izvajal direktor družbe zoper tožnico v obliki nagovarjanja k intimnim odnosom. Primer, ki je predstavljen v tem članku, je še toliko bolj pomemben, saj gre za lokalnega pomembneža iz okolice Ptuja, pri katerem sodišče ni imelo nobenih pomislekov, da zavržnega očitanega dejanja napram svoji podrejeni delavki ni storil. V članku je podrobno opisano dogajanje med direktorjem in delavko, saj je pomembno, da se vidi, kakšno ravnanje se šteje kot mobing. Takšne situacije je zagotovo zelo pogoste širom Slovenije v najrazličnejših okoljih. Čeprav lahko na eni strani takšno obnašanje nadrejenih zgleda kot šaljivo in nedolžno, je to za podrejenega izjemno ponižujoče in obremenjujoče. Vsak, ki je izpostavljen takšnemu ravnanju, bi se mu moral upreti, nadrejenega pa izpostaviti kot nekoga, ki krši osebno dostojanstvo in varnost svojega podrejenega.
Povzetek:
Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisala Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili nekatere pravice in obveznosti iz delovnih razmerij. Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb. Z določilom 39. člena kolektivne pogodbe so bili vsi delodajalci, na katere se je omenjena kolektivna pogodba nanašala, zavezani na plačilo dajatve v višini dveh odstotkov od določene osnove. Ta obveznost je veljala do 1. avgusta 2008, ko je bila sklenjena Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, ki je razveljavila prej omenjeno kolektivno pogodbo. V »novi« kolektivni pogodbi ni določila za plačevanje dajatev za reševanje stanovanjskih potreb. Dajatve samostojnih podjetnikov, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih stanovanjskih ustanovah. Te t. i. stanovanjske ustanove pri samostojnih podjetnikih so ustanovile območne obrtno-podjetniške zbornice, ponavadi v povezavi z območnimi organizacijami sindikatov delavcev. Analiza zaveze iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pokaže, da je ta imela naravo davka. Davek je izvedeni denarni dohodek države, ki ga slednja pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. V skladu z 147. člen Ustave RS lahko zgolj država z zakonom predpisuje davke. Davke lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, vendar le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Brez zakonske podlage niti lokalna skupnost ne more predpisovati davkov ali drugih dajatev.