Sodba evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vaskrsić proti Sloveniji

V zadnjem času v slovenski javnosti burno odmeva nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), s katero je sodišče zaključilo, da je Republika Slovenija v izvršilnem postopku zoper dolžnika Vaskrsića (v nadaljevanju pritožnik) kršila 1. člen Protokola I, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Republiki Sloveniji v korist pritožnika v plačilo naložilo 85.000,00 EUR (77.000,00 EUR za premoženjsko škodo, 3.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 5.000,00 EUR stroškov) ki jih mora pritožniku povrniti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te sodbe. V Sloveniji ves čas odmeva zgolj dejstvo, da je bila pritožniku zaradi dolga do komunalnega podjetja v znesku 124 EUR, hiša zarubljena in na drugi dražbi za 50 % tržne cene (70.000,00 EUR) prodana najvišjemu dražitelju. Prikazana plat zgodbe ne predstavlja celote, zato sem se v mojem prispevku odločil, da kronološko predstavim celotno zadevo in postopek, ki je tekel zoper pritožnika.

Pred Okrajnim sodiščem v Litiji so zoper pritožnika tekli izvršilni postopki na predlog treh upnikov, med katerimi je bilo tudi komunalno podjetje zaradi izterjave 124,00 EUR. Komunalno podjetje je pritožniku 18. decembra 2007 poslalo račun za opravljene komunalne storitve v višini 124,00 EUR, ki je v plačilo zapadel 5.1.2008. Pritožnik računa ob zapadlosti ni poravnal, zato je komunalno podjetje po skoraj 1 letu in pol zoper pritožnika vložilo predlog za izvršbo, v katerem je kot sredstvo izvršbe predlagalo rubež, cenitev in prodajo pritožnikovih premičnih stvari. Okrajno sodišče v Litiji je nato 2.6.2009 izdalo sklep o izvršbi s katerim je dovolilo izvršbo na pritožnikovo premično premoženje. Pritožnik ugovora zoper sklep ni podal, zato je slednji dne 3.7.2009 postal tudi pravnomočen. Prvi rubež premičnin, ki se je opravil 2.3.2010 je bil neuspešen, saj na stalnem naslovu pritožnika ni bilo nikogar, zato je izvršitelj pritožniku pustil obvestilo s pozivom na prostovoljno plačilo dolgovanega zneska.

Pritožnik kljub temu, da je račun komunalnega podjetja prejel že dne 18.12.2007, slednjega ob njegovi zapadlosti in niti kasneje, kljub vročenemu predlogu za izvršbo in obvestilom izvršitelja o prostovoljnem plačilu dolgovanega zneska, ni poravnal. Nato je zoper pritožnika predlog za izvršbo vložil upnik P zaradi izterjave 1.576,00 EUR, v katerem je bila med predlaganimi sredstvi izvršbe predlagana tudi izvršba na nepremičnino pritožnika. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom dne 9.3.2010 predlogu za izvršbo upnika P ugodilo. Pritožnik na sklep ugovora ni podal, zato je dne 18.3.2010 postal sklep pravnomočen. Na predlog upnika P je nato Okrajno sodišče v Litiji odredilo ocenitev vrednosti nepremičnine pritožnika, ki je bila vročena pritožnikovemu očetu, kot članu njegovega gospodinjstva.

Sodni cenilec je nato dne 2.6.2010 podal poročilo v katerem je pritožnikovo nepremičnino ocenil na tržno vrednost 140.000,00 EUR in v njem tudi navedel, da mu je pritožnik v telefonskem pogovoru zagotovil, da je dolg do upnika P v znesku 1.576,00 EUR plačal, vendar dokazila o tem ni priložil. Poročila niti pritožniku niti njegovim odraslim družinskim članom ni bilo mogoče vročiti, zato je bilo pisanje pritožniku po poteku 15 dnevnega roka vročeno s fikcijo vročitve. Pritožnik je tudi v tem primeru ostal nadalje pasiven in na poročilo o vrednosti nepremičnine ni reagiral.

Nato je bil dne 29.4.2010 na predlog komunalnega podjetja za izterjavo 124,00 EUR opravljen drug rubež premičnega premoženja pritožnika. Izvršitelj je v navzočnosti pritožnikove žene skušal opraviti rubež premičnin, a neuspešno, saj je prišel do zaključka, da se v hiši pritožnika ne nahajajo premičnine na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo. Izvršitelj je nato pritožniku preko njegove žene vročil obvestilo, v katerem ga je ponovno pozval na prostovoljno izpolnitev obveznosti do komunalnega podjetja. V svojem poročilu je nato izvršitelj zapisal, da rubež premičnega premoženja ne bo uspešen in predlagal izvršbo na druga sredstva.

Komunalno podjetje je nato dne 15.6.2010 vložilo predlog za dovolitev dodatnega sredstva izvršbe in sicer z izvršbo na nepremično premoženje – hišo pritožnika. Okrajno sodišče v Litiji je s sklepom z dne 17.6.2010 predlogu za dodatno sredstvo izvršbe na nepremičnino pritožnika ugodilo in sklep dne 21.6.2010 vročilo pritožnikovi ženi. Pritožnik ugovora zoper sklep o izvršbi ni podal, zato je sklep postal pravnomočen. Okrajno sodišče v Litiji je nato združilo obe izvršilni zadevi, ki sta tekli zoper pritožnika in sicer s strani upnika P ter komunalnega podjetja. Sodišče je nato 1.7.2010 izdalo sklep s katerim je odmerilo stroške sodnega cenilca in istega dne tudi izdalo sklep s katerim je ugotovilo vrednost pritožnikove nepremičnine na 140.000,00 EUR. Dolg upnika P je bil z rubežem denarnih sredstev z bančnih računov pritožnika poplačan, zato je Okrajno sodišče izvršbo, ki tekla v korist upnika P, dne 31.8.2010 ustavilo.

Oba sklepa sta bila puščena v pritožnikovem poštnem nabiralniku, pritožnik pa je ostal še naprej pasiven in se na navedena sklepa ni pritožil. Okrajno sodišče v Litiji je nato s sklepom dne 2.9.2010, zaradi poteka 3 mesečnega roka od neuspelega rubeža dne 29.4.2010, v katerem Komunalno podjetje ni predlagalo novega rubeža, izvršbo na premičnine ustavilo. Sklep o ustavitvi je bil pritožniku vročen dne 6.9.2010

Prva javna dražba pritožnikove nepremičnine (zaradi izvršilnih postopkov, ki so zoper pritožnika tekli s strani Komunalnega podjetja in upnika P) je bila opravljena 7.10.2010, na katero pa ni pristopil nobeden od potencialnih kupcev in tudi ne pritožnik. Sodišče je zato odredilo drugo javno dražbo, ki je bila predvidena za 18.11.2010. Odredbe o prodaji pritožniku ni bilo mogoče osebno vročiti, zato je bila pritožniku po poteku 15 dnevnega roka vročena s fikcijo vročitve.

Medtem pa je Komunalno podjetje na Okrajno sodišče v Litiji vložilo predlog za dovolitev dodatnega sredstva izvršbe in sicer z rubežem denarnih sredstev pritožnika in plače.

Druga javna dražba, katere se pritožnik prav tako ni udeležil in še naprej v zadevi ostajal pasiven, je bila opravljena 18.11.2010 na kateri je bila nepremičnina pritožnika prodana kupcu M.L. za kupnino 70.000,00 EUR, kar predstavlja znesek v višini 50 % njene tržne vrednosti. Okrajno sodišče v Litiji je nato dne 19.11.2010 izdalo sklep s katerim je nepremičnino domaknilo kupcu M.L. Sklep o domiku je bil nato dne 23.11.2010 vročen ženi pritožnika. Nato pa je Okrajno sodišče v Litiji dne 22.11.2010 izdalo sklep s katerim je ugodilo predlogu Komunalnega podjetja za dovolitev izvršbe na dodatnih sredstvih in sicer bančni račun in plačo pritožnika. Sklep je bil pritožniku vročen 24.11.2010.

Zoper pritožnika je nato dne 22.11.2010 zaradi izterjave 5.112,00 EUR predlog za izvršbo vložil še tretji upnik A.A., ki je kot sredstvo izvršbe prav tako predlagal izvršbo na pritožnikovo nepremičnino.

Pritožnik je bil v celotni zadevi prvič procesno aktiven dne 24.11.2010, ko je vložil pritožbo zoper sklep o domiku. Kot pritožbene razloge je navajal dejstvo, da je dolg do Komunalnega podjetja poplačal, da o dražbi njegove nepremičnine ni bil obveščen, da je imel finančne težave, da mu je tisto leto umrl oče, mati pa izgubila zaposlitev ter da bo v primeru razveljavitve sklepa o domiku, ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje družine.

Komunalno podjetje je zaradi plačila dolga dne 24.11.2010 podalo predlog za ustavitev izvršbe, ki jo je Okrajno sodišče v Litiji s sklepom z dne 25.11.2010 tudi ustavilo.

Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 2.12.2010 je ugodilo predlogu za izvršbo upnika A.A. in izdalo sklep s katerim je dovolilo izvršbo na pritožnikovo nepremičnino. Pritožnik je na sklep podal ugovor in predlagal drugo sredstvo izvršbe in sicer z rubež njegovih denarnih sredstev, vendar je Okrajno sodišče iz razloga, ker poplačila upnikove terjatve ni bilo mogoče pričakovati v obdobju 12 mesecev, njegov predlog zavrnilo.
Višje sodišče v Ljubljani je nato s sklepom z dne 29.12.2010 pritožbo pritožnika zoper sklep o domiku zavrnilo, v katerem je obrazložilo, da je bil upnik pravilno vabljen na dražbo in pri tem ni podal utemeljenih razlogov zaradi katerih se dražbe ni mogel udeležiti. Sodišče je nadalje pojasnilo, da je bil sklep o izvršbi pravnomočen že julija 2009, okoliščine, ki jih je navajal pritožnik glede izvedbe same dražbe pa so nastopile v letu 2010, kar je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi s katerim je sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino. Sodišče nadalje pojasni, da so bila vsa pisanja pritožniku vročena pravilno, vendar je ta vseskozi ostajal pasiven. Zavrnilo pa je tudi pritožnikove navedbe, da bo zaradi izvršitve sklepa o domiku ogrožen obstoj in preživljanje njegove družine. Na koncu pa sodišče še pojasni, da plačilo dolga po izdaji sklepa o domiku ne more biti vzrok za njegovo razveljavitev, neglede na višino zneska, ki je predmet izvršbe.

Okrajno sodišče v Litiji je nato na podlagi plačila celotne kupnine, dne 12.1.2011 izdalo sklep o izročitvi nepremičnine kupcu M.L. v katerem je pritožniku določilo 30 dnevni rok za izselitev. Pritožnik je nato zoper sklep o izročitvi nepremičnine vložil pritožbo v kateri je predlagal razveljavitev sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu z obrazložitvijo, da kupec še ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini in zato razveljavitev sklepa o izročitvi ne bo vplivala na že pridobljene pravice kupca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da sta bila že izpolnjena oba pogoja za pridobitev lastninske pravice kupca na nepremičnini in sicer izdan sklep o domiku kupcu in v celoti plačana kupnina ter da bi razveljavitev sklepa o izročitvi nepremičnine pomenila neupravičen poseg v pravice tretjih (v konkretnem primeru kupca M.L.)

Okrajno sodišče v Litiji je nato 17. junija 2011 razpisalo razdelitveni narok na katerem je bila poplačana celotna terjatev upnika A.A v višini 5.895,00 EUR, vključno s stroški v višini 146,00 EUR, davčna obveznost v znesku 1.372 EUR in terjatev banke v višini 58.888 EUR za zavarovanje katere je bila na nepremičnini pritožnika ustanovljena hipoteka. Pritožniku pa je bil izročen preostanek v višini 3.699,00 EUR.

Na zahtevo kupca je nato bil s strani Okrajnega sodišča v Litiji izdan sklep, s katerim je bila dovoljena izpraznitev in izročitev nepremičnine kupcu, zoper katerega je pritožnik vložil ugovor in pritožbo, ki pa sta bila zavrnjena. Nadalje je pritožnik vložil še ustavno pritožbo, zoper sklep o izročitvi in odločitev Višjega sodišča v Ljubljani o pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine, ki pa s strani Ustavnega sodišča ni bila sprejeta v obravnavo.

Na podlagi izčrpno prikazane kronologije poteka postopka v zadevi Vaskrsić je razvidno, da je bil pritožnik ves čas postopka pasiven in vse do izdaje sklepa o domiku nepremičnine kupcu M.L. ni opravljal nobenih procesnih dejanj. Šele ko je izvedel, da je bila nepremičnina domaknjena kupcu je dolg do Komunalnega podjetja poravnal, kar je kot pritožbeni razlog tudi navajal v pritožbi zoper sklep o domiku.

V prvem odstavku prvega člena omenjenega protokola, na katerega je ESČP svojo odločitev oprlo, je pod naslovom Varstvo premoženja določeno: »Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.«

ESČP nacionalnemu sodišču očita, da ni uporabilo testa sorazmernosti pri ugotavljanju ali obstaja sorazmerje med ciljem in sredstvi za dosego tega cilja v skladu s 1. členom Protokola 1. Sodišče sicer v sodbi nadalje ugotavlja, da je bil pritožnik pasiven in ni izkoristil vseh procesnih možnosti, ki so mu bile na voljo, da bi se izognil prodaji nepremičnine, vendar sodišču očita, da ni preverilo alternativnih lažjih oblik izvršbe in sicer z rubežem denarnih sredstev in plače pritožnika, čeprav hkrati ugotavlja, da slovenska zakonodaja sodišču ne omogoča, da samo spremeni sredstvo izvršbe oz. v primeru nesorazmernosti med predlaganim sredstvom izvršbe in ciljem, takšen predlog zavrne. ESČP nadalje nacionalnemu sodišču tudi očita, da ni pravočasno odločilo o predlogu Komunalnega podjetja za dovolitev dodatnega sredstva izvršbe in sicer z rubežem denarnih sredstev in plače dolžnika, saj je sklep izdalo šele po 30 dneh in sicer opravljeni drugi javni dražbi. Po mnenju ESČP bi v primeru, če bi sklep pravočasno izdalo lahko drugo javno dražbo preklicalo in tako preprečilo, da bi do prodaje nepremičnine prišlo.

Po prepričanju sodišča tako odločitev nacionalnega sodišča, da zaradi izterjave majhnega zneska v višini 124,00 EUR dovoli izvršbo na nepremičnino pritožnika pri čemer ni presojalo, ali je mogoče terjatev izterjati z milejšimi sredstvi izvršbe, predstavlja prekomeren poseg v pritožnikovo pravico do svobodnega uživanja zasebne lastnine.

Iz odločitve ESČP je mogoče razumeti, da bi moralo nacionalno sodišče v vsakem konkretnem primeru presojati sorazmernost med predlaganim sredstvom izvršbe in ciljem in v primeru ugotovljene nesorazmernosti, izvršbo dovoliti na milejše sredstvo izvršbe od predlaganega. Slovenska zakonodaja tega nacionalnim sodiščem ne omogoča, saj so ta v celoti vezana na sredstva izvršbe, ki so s strani upnika predlagana. Nacionalna sodišča niti nimajo pooblastil da bi v primeru, ko so izpolnjeni pogoji za izvršbo, predlog za izvršbo zavrnilo zgolj iz razloga nesorazmernosti med sredstvom izvršbe in ciljem, ki se s predlaganim sredstvom zasleduje. Po mojem prepričanju je nacionalno sodišče ravnalo v skladu z zakonodajo saj bi v primeru, če bi določilo drugo sredstvo izvršbe, ki ga upnik ni predlagal oz. zaradi nesorazmernosti predlog upnika zavrnilo, kršilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Nadalje je iz sodbe ESČP mogoče razbrati, da izvršbe na nepremičnino nacionalno sodišče ne bi smelo dovoliti že zaradi same višine zneska, ki ga je pritožnik Komunalnemu podjetju dolgoval, vendar sodišče pri tem ne navede višine denarnega zneska za izterjavo katerega pa bi bila izvršba na nepremičnino dopustna. Sodbo je mogoče razumeti na način, da zaradi prekomernega posega v pravico do svobodnega uživanja zasebne lastnine, izvršba za izterjavo manjših denarnih nikoli ni mogoča.

Po mojem mnenju ESČP s takšno obrazložitvijo zgolj spodbuja plačilno nedisciplino in dolžnikom omogoča, da se za manjše zneske lahko zadolžujejo brez skrbi da bi sodišče poseglo na njihovo nepremično premoženje. V obravnavni zadevi se je odrazilo ravno slednje. Pritožnik je bil namreč ves čas pasiven in vse do vročitve sklepa o domiku dolga v višini 124,00 EUR ni poravnal. Šele ko je spoznal, da bo njegova nepremičnina res domaknjena in kasneje izročena kupcu, se je odločil dolg poravnati. To je imel pravico storiti ves čas postopka, kar je ugotovilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, a tega ni storil. To je nenazadnje v sodbi ugotovilo tudi samo ESČP, a je kljub temu odločilo v prid pritožniku. Pritožnik bi se izvršbi na nepremičnino izognil tudi tako, da bi v roku 8 dni po vročitvi sklepa o izvršbi predlagal drugo milejše sredstvo izvršbe npr. na denarna sredstva in plačo. Pritožnik je takšen predlog vložil v izvršilnem postopku, ki je tekel v korist upnika A.A, tega pa se v tem izvršilnem postopku ni poslužil, čeprav mu je bilo več kot očitno jasno, da ta možnost obstaja. Pritožnik je imel nenazadnje tudi možnost vložiti predlog za odlog izvršbe.

Sodba ESČP predstavlja velik udarec slovenskemu pravnemu sistemu saj bo morala Slovenija, če se bo v bodoče želela podobnim primerom izogniti, korenito spremeniti postopkovna pravila izvršilnega postopka in sicer na način, da bo lahko sodišče dovolilo izvršbo na drugo milejše sredstvo izvršbe od tistega, ki bo naveden v predlogu. To bo predstavljalo precejšnjo težavo, saj ESČP s sodbo ni določilo nobenih smernic kdaj je izvršba na nepremičnine z vidika testa sorazmernosti dopustna in kdaj ne. Sodišča bodo tista, ki bodo morala (ob izostanku ustreznih smernic ESČP) z uporabo testa sorazmernosti skrbno presoditi, ali je predlagana izvršba na nepremičnino sorazmerna z višino izterjanega zneska, pri tem pa bodo še vedno izpostavljena tveganju, da ESČP kljub temu ugotovi kršitve 1. člena Protokola I.