Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti kot izredni pravni sredstvi v teoriji in praksi po novi procesni ureditvi

Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je povsem spremenila dosedanjo ureditev revizije kot izrednega pravnega sredstva v civilnem pravdnem postopku ter bistveno skrčila situacije, v katerih bo še mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Reforma izrednih pravnih sredstev spreminja izhodiščno zasnovo in poudarja pomen enotne sodne prakse, za ustvarjanje katere s svojimi sodnimi odločbami skrbi Vrhovno sodišče. Ob preučitvi novih zakonskih določil in aktualne prakse, ki se že oblikuje na podlagi teh določil, se upravičeno postavlja vprašanje, ali pomeni nova procesna ureditev teh izrednih pravnih sredstev dejansko onemogočanje dostopa od Vrhovnega sodišča? Reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhaja iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zaradi prehodnih določb novele ZPP-D reformirana določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izrednih pravnih sredstvih v praksi še niso zaživela. V aktualnih postopkih se še vedno uporabljajo »stara« določila, saj novi postopki še niso v taki fazi, da bi se že vlagala izredna pravna sredstva po »novih« pravilih. Dejstvo je, da je bila revizija po »stari« ureditvi pravno sredstvo, s katerim se je predvsem zagotovilo (primarni namen) pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu, podredno pa se je z njo zagotavljalo (sekundarni namen) enotnost pravnega reda oziroma enotno uporabo zakonov. Tudi pri zahtevi za varstvo zakonitosti je (bil) primarni namen njihovega vlaganja izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, pri katerih se je pojavila kršitev zakona. T. i. javni interes pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti ni bil z zakonom določena posebna predpostavka, ampak ga je teorija opredelila kot vodilo za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti z namenom zagotoviti enotno uporabo prava. Javni interes je (bil) v zagotavljanju enotne uporabe zakonov.

Sklep

V času sprejemanja novele ZPP-D je bilo v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi revizije in zahteve za varstvo zakonitosti pogosto zaslediti stališče, da mora Vrhovno sodišče nameniti pozornost odločanju le v tistih zadevah, ki so pomembne za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pa se od odločitve najvišjega rednega sodišča v državi lahko pričakuje odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Zaslediti je bilo tudi poudarjanje, da smisel in namen zahteve za varstvo zakonitosti ni v represivnem uveljavljanju prisilnih predpisov ali nadzoru nad pravilnostjo dela nižjih sodišč.

Menim, da ni pravilno, da se je s poostrenjem pogojev za dostop do Vrhovnega sodišča kot tretje sodne instance, praktično onemogočilo vlaganje obravnavanih izrednih pravnih sredstev. Za pravno varnost bi bilo vsekakor pomembno, da bi se prek obravnavanih izrednih pravnih sredstev vsaj dejansko izvajal nadzor nad delom sodišč nižjih stopenj. Izkušenejši kolegi znajo povedati, da se je že v preteklosti, ko je bila možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev bistveno širša, s tem pa je bil vzpostavljen večji nadzor nad zakonitostjo dela sodnikov, večkrat zgodilo, da je postala pravnomočna tudi sodba, obremenjena s hudimi kršitvami procesnega in materialnega prava. Danes, ko ima Vrhovno sodišče sámo možnost odločanja, katero zadevo bo obravnavalo in v kolikšnem obsegu, pri čemer pa se izhaja iz ideje, da je Vrhovno sodišče na splošno preobremenjeno z odločanjem v vsakovrstnih zadevah, pa bo takih sodb zagotovo še več.

Menim, da je pri reformi izrednih pravnih sredstev v slovenskem pravdnem procesnem pravu prišlo do kopiranja tujih rešitev. Izhodišča, iz katerih naj bi reforma izhajala, niso bila izpeljana v celoti. Že leta 2002 so pravni strokovnjaki opozarjali na nekatere potrebne celovite spremembe, ki pa so bile zdaj izpeljane le delno. Zakonodajalec je, očitno zaradi lepotnih razlogov, nekatere institute ohranil oziroma jih preuredil, čeprav v praksi ne bodo uporabni oziroma zelo redko.

Strinjam se s tezo, da tudi odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo biti stoodstotno zakonite ter da je tudi tukaj možnost za nekatere nezakonitosti. Po logiki dvoma v zakonitost vsake odločitve bi lahko tudi tretja stopnja ne bila zadostno jamstvo v pravilnost in zakonitost sodne odločbe, vendar menim, da je tretja stopnja, ki ima (bi imela) neposredni nadzor nad vsemi sodišči po vsej Sloveniji, zadosten razlog, da bi sodišča nižjih stopenj precej bolj upoštevala aktualno zakonodajo in sodno prakso, če bi obstajala realna grožnja z »nadzorom« tretje instance, ki bi skrbela ne le za zagotovitev enotne sodne prakse, temveč tudi za zakonito odločitev v konkretnem primeru. Prepričan sem, da tega ne bo, če bo naloga Vrhovnega sodišča zgolj skrb za vzpostavitev sodne prakse in njeno enotnost.

Sprašujem se, ali ne pomeni uveljavitev novele ZPP-D bistveno povečanje števila vloženih ustavnih pritožb in pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice? Ali bosta zato zaradi preobremenjenosti z novimi zadevami tudi ti dve sodišči dobili pravico arbitrarno odločati, o katerih kršitvah človekovih pravic je vredno presojati in o katerih ne?

Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D),[1] ki je povsem spremenila dosedanjo ureditev revizije kot izrednega pravnega sredstva v civilnem pravdnem postopku ter bistveno skrčila situacije, v katerih bo še mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Reforma izrednih pravnih sredstev spreminja izhodiščno zasnovo in poudarja pomen enotne sodne prakse, za ustvarjanje katere s svojimi sodnimi odločbami skrbi Vrhovno sodišče. Ob preučitvi novih zakonskih določil in aktualne prakse, ki se že oblikuje na podlagi teh določil, se upravičeno postavlja vprašanje, ali pomeni nova procesna ureditev teh izrednih pravnih sredstev dejansko onemogočanje dostopa od Vrhovnega sodišča?

Reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhaja iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi.

Zaradi prehodnih določb novele ZPP-D reformirana določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izrednih pravnih sredstvih v praksi še niso zaživela. V aktualnih postopkih se še vedno uporabljajo »stara« določila, saj novi postopki še niso v taki fazi, da bi se že vlagala izredna pravna sredstva po »novih« pravilih.[2]

Dejstvo je, da je bila revizija po »stari« ureditvi pravno sredstvo, s katerim se je predvsem zagotovilo (primarni namen) pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu, podredno pa se je z njo zagotavljalo (sekundarni namen) enotnost pravnega reda oziroma enotno uporabo zakonov.[3] Tudi pri zahtevi za varstvo zakonitosti je (bil) primarni namen njihovega vlaganja izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, pri katerih se je pojavila kršitev zakona. T. i. javni interes pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti ni bil z zakonom določena posebna predpostavka, ampak ga je teorija opredelila kot vodilo za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti z namenom zagotoviti enotno uporabo prava. Javni interes je (bil) v zagotavljanju enotne uporabe zakonov.

Kljub temu pa se v praksi srečujem s stališčem, ki se pojavlja v strokovni javnosti, da je Vrhovno sodišče prezasedeno z obravnavanjem različnih zadev, preveč obremenjeno z vsakovrstnim odločanjem in da je zato treba omejiti dostop do njega. Ugotavljam namreč ponavljajoči se vzorec ravnanja pri revizijah, ki so bile vložene po določilih zakona, ki je veljal pred novelo ZPP-D, ki so bile zavrnjene po merilih objektivnega (ne)pomena zadeve z vidika pravnega reda v celoti (reševanje pomembnih pravnih vprašanj in s tem prispevek k razvoju prava skozi sodno prakso ter zagotavljanje enotne sodne prakse) ali pa so bile celo zavržene zaradi izredno restriktivnega merila, kaj se šteje kot vrednost spornega predmeta, pa tudi pri pobudah za vložitev zahtev za varstvo zakonitosti, naslovljene na Vrhovno državno tožilstvo, ki so zavrnjene z obrazložitvijo, da morebitna kršitev zakonitosti ni v javnem interesu ali pa ta nima zelo hudih posledic za stranko, ki ji je kršitev prava v škodo.

Glede na to, da merila, kot jih je za izredna pravna sredstva uvedla novela ZPP-D, niso veljala po zakonodaji pred novelo (ne v tako strogi obliki kot zdaj), sedanje ravnanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi pa je že utemeljeno na novih teoretičnih izhodiščih, ki bodo po tistem, ko bo novela tudi v praksi zaživela v polni meri, še strožje spoštovana in uveljavljena,[4] pa se upravičeno bojim, da bo posamezniku dejansko onemogočen dostop do Vrhovnega sodišča preko izrednih pravnih sredstev, saj bo pred dostopom do njega toliko mehanizmov, s katerimi bodo (lahko) ustrezni organi (bodisi Vrhovno sodišče samo v primeru dopuščene revizije, ali pa Vrhovno državno tožilstvo v primeru zahteve za varstvo zakonitost) pod pretvezo objektivnega (ne)pomena zadeve ali pomanjkanja javnega interesa povsem samovoljno in brez nadzora zavrnili pravico, da zatrjevano (ne)zakonitost odločbe sodišč nižjih stopenj preveri še tretja stopnja. Z vzpostavitvijo takega sistema Višja sodišča ne bodo imela nobenega nadzora več od tretje instance, kar pa vodi v samovoljnost in odpira možnosti za nesankcionirano kršenje temeljnih pravic strank v postopku.

Teoretična izhodišča obravnavanih izrednih pravnih sredstev in njihova uporaba v praksi

Temeljni cilj novele ZPP-D je bilo zagotoviti hitrejše in učinkovitejše vodenje postopkov v civilnih zadevah. Sodna statistika[5] sicer kaže, da se slovenska sodišča prve in druge stopnje v zadnjih letih bolj ali manj uspešno spopadajo s tekočim pripadom civilnih zadev, kljub temu pa še vedno ostaja prevelika količina nerešenih starih zadev. Po mnenju Ministrstva za pravosodje je zaradi prevelikega pripada novih zadev najbolj zaskrbljujoče stanje na Vrhovnem sodišču. S tem naj bi bilo ogroženo izpolnjevanje njegove ustavno zagotovljene funkcije, da kot najvišje sodišče v državi skrbi za usmerjanje in poenotenje sodne prakse.[6] To naj bi se rešilo z novimi določili Zakona o pravdnem postopku, ki uvajajo mešani sistem dovoljene in dopuščene revizije ter hkrati dovoljujejo zahtevo za varstvo zakonitosti le v primerih, ko revizija ni mogoča. S spremembo ureditve izrednih pravnih sredstev naj bi se omogočilo, da bo pripad civilnih zadev na Vrhovno sodišče obvladljiv, kar mu bo omogočilo, da bo lahko opravljalo svojo temeljno ustavno funkcijo in odločalo predvsem o pravnih vprašanjih, ki so bistvena za zagotavljanje enotne sodne prakse.

Glede na prakso v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi v zadnjem času se postavlja vprašanje, ali so novelirana določila res namenjena zagotavljanju možnosti Vrhovnemu sodišču, da bi lahko odločalo o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za enotnost sodne prakse, ali gre zgolj za (hitro) znižanje (pre)velikega pripada novih zadev.

Iz obrazložitve novosti v pravdnem postopku izhaja, da se višina vrednosti spornega zahtevka kot temeljni kriterij za dopustnost revizije povišuje zato, da se omeji število zadev, o katerih bo Vrhovno sodišče še odločalo. Prav tako se krči možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti. V strokovni javnosti je zaslediti očitek, da državno tožilstvo kot državni organ v pravdni postopek ne spada zaradi načela dispozitivnosti. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se nadzoruje pravilno uporabo prava, in sicer tako, da se z intervencijo državnega organa doseže sprememba sodbe civilnega prava tako rekoč mimo volje strank.

Nerazumljivo visok mejni prag za dovoljeno revizijo

Dejstvo je, da je mejni prag za vložitev dovoljene revizije (40.000 evrov, v gospodarskih sporih 200.000 evrov) določen brez vsakršne obrazložitve. Očitno je, da je ta številka taka, da je statistično gledano dovolj visoka, da bo dovoljenih revizij zelo malo. V obrazložitvah napovedanih sprememb pravnih strokovnjakov, ki so analizirali reformo izrednih pravnih sredstev[7] , in tudi v obrazložitvah predloga novosti v pravdnem postopku Ministrstva za pravosodje se ves čas kot primerjava navajata ureditvi Nemčije in Avstrije. Treba pa je poudariti, da je na primer v Avstriji mejni prag za vložitev dovoljene revizije 20.000 evrov.[8] To dejstvo je v večini primerov zamolčano ali pa potisnjeno na rob komentarja. Nihče izmed oblikovalcev ali analitikov reforme ni komentiral, zakaj ima država z bistveno višjim BDP nižjo mejo za neposreden dostop do Vrhovnega sodišča, kot to predvideva slovenska aktualna ureditev. Povezava med predstavljenimi dejstvi zagotovo obstaja (v negativnem smislu), vendar pa odgovora (oziroma komentarja) na to nisem zasledil. Če ima na primer v Avstriji vrednost v višini 20.000 evrov, določena kot kriterij dopustnosti revizije, izjemen pomen za stranko,[9] je nerazumljivo, zakaj tudi v Sloveniji ni uporabljena ista vrednost. Zagotovo ima tudi v Sloveniji vrednost 20.000 evrov izjemen pomen za stranko tako kot v Avstriji.

Rešitev, ki jo je prinesla novela ZPP-D, ni ustrezna. V slovenskem pravosodnem sistemu, tako v fazi vodenja postopka kot tudi v fazi odločanja je še vedno preveč kršitev zakona, ki pa jih stranke ne morejo uveljavljati več po tistem, ko so vložile pritožbo.

V tistih primerih, ko revizija ni bila dovoljena, so stranke uveljavljale kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti. Upoštevaje, da so merila, kdaj naj bi tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitost zelo ohlapna, je bila odločitev o vložitvi tega izrednega pravnega sredstva prepuščena v celoti arbitrarnosti tožilstva.[10] Do zdaj je bila vrednost spornega zahtevka določena na taki ravni, da jo je večina zadev presegla, zato je taka ureditev bolj ali manj uspešno delovala. Stališče, da so samo zadeve, ki presegajo nek vrednostni cenzus (oziroma samo zadeve, ki si jih sodišče, ki bo o njih presojalo, samo določi, katere bo obravnavalo), primerne, da se o njih odloča še na tretji stopnji, je absurdno.

Kot primer proti takemu stališču naj navedem samo področje stvarnega prava, še zlasti določila stanovanjskega zakona in ureditve upravnikov večstanovanjskih stavb. Določila, ki urejajo to pravno področje, so zelo nejasna, tako da v praksi prihaja do številnih problemov. Vendar spori, v katerih kot stranka nastopajo upravniki večstanovanjskih stavb, največkrat ne presegajo niti zneska, ki je določen kot zgornja meja za spor majhne vrednosti. Take zadeve, čeprav bi morala pravila zakonov podrobneje razlagati sodna praksa, dejansko ne bodo več dospele do Vrhovnega sodišča. Ob še tako dobro obrazloženi pobudi s poudarkom pomembnosti za razvoj sodne prakse, bo pobuda (po vsej verjetnosti, glede na sedanje izkušnje) zavrnjena zato, ker v zadevi tožilstvo ne bo uvidelo javnega interesa. Sprašujem se, zakaj v primeru očitne kršitve materialnega prava ni podan javni interes? Ali ni v javnem interesu, da sodišče odloča zakonito, ne pa da pravila zakona razlaga po svoje?[11]

Po novi ureditvi možnosti vlaganj izrednih pravnih sredstev praktično ne bo več. Zahteva za varstvo zakonitosti je omejena le za spore majhne vrednosti, v drugih (razen tistih razmeroma redkih primerov, v katerih bo presežena visoka vrednost spornega predmeta) pa bodo stranke prepuščene Vrhovnemu sodišču, ki ima v svojih rokah vzvode, da po lastni volji regulira pripad novih zadev.

Dostopnost do sodne prakse

Razlog za dopustitev revizije je, da zadeva odstopa od sodne prakse, da sodne prakse sploh ni ali pa da sodna praksa ni enotna. Kako bodo stranke (oziroma zanje odvetniki, glede na to, da je po zakonu zastopanje pred Vrhovnim sodiščem s strani odvetnika obvezno) lahko spremljali sodno prakso in poznali vse odločitve s posameznega področja, ni jasno. Problem pa ni samo v količini sodne prakse, ki bi jo naj odvetniki poznali, ampak tudi že v dostopu do nje. Sodna praksa je v določeni meri objavljena na spletnih straneh Vrhovnega sodišča, vendar je ta spletna stran slabo pregledna, slabo učinkovita, predvsem pa neažurna. Na spletu so redke sodbe Višjih sodišč, ki so bile izdane v letu 2008, še redkejše so tiste iz leta 2009, pri sodbah Vrhovnega sodišča pa so razmere še slabše. Alternativa temu so ponudniki, ki proti plačilu ponujajo dostop do sodne prakse v arhivu, ki je obsežnejši in za uporabnika prijaznejši. Dejstvo pa je, da ob pogostem brskanju po takem plačljivem arhivu lahko račun za ponudnika dostopa do baze sodb doseže neracionalne višine.

Ni problematičen samo ta stroškovni problem. Z reformirano ureditvijo se namreč posega v temeljna načela pravdnega postopka (razpravno načelo, urejeno v 7. členu ZPP). Razpravno načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke, sodišče pa ni dolžno upoštevati ničesar, kar ni vsaj ena od strank zatrjevala.[12] ZPP uveljavlja razpravno načelo (razen z nekaterimi izjemami) le glede dejstev in dokazov, ne pa tudi glede pravnih pravil. Sodišče ugodi tožbenemu zahtevku le tedaj, ko ugotovi, da obstaja materialnopravno podlaga, ki na obstoj nekaterih, v postopku ugotovljenih dejstev, veže pravno posledico, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožnik. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), tako da mora v postopku po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljeno dejstvo izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.[13]

ZPP v 367.b členu določa, da mora vlagatelj predloga za dopustitev revizije v predlogu natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na pomembnost, ter obrazložiti, zakaj je to vprašanje sodišče druge stopnje rešilo nezakonito. Na enak način mora vlagatelj predloga izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi sodba odstopala oziroma mora izkazati neenotnost sodne prakse. Ureditev ni problematična zgolj s formalnega vidika, saj je zelo preprosto predlog zavrniti, ker naj ne bi imel vseh sestavin, zahtevanih v tretjem in četrtem odstavku 367.b člena oziroma te naj ne bi bile dovolj natančno in konkretno opisane, saj zoper takšno odločitev Vrhovnega sodišča ni pritožbe.

Ureditev je problematična zato, ker mora vlagatelj predloga (izčrpno) obrazložiti, zakaj je odločitev sodišča nižje stopnje nezakonita, ob tem pa predlogu priložiti sodno prakso tega istega sodišča, ki bi jo sodišča moralo poznati po uradni dolžnosti.[14]

Nerazumljiva je ureditev, da bi stranka morala sodišču pojasnjevati, zakaj in v katerem delu je odločitev sodišča nižje stopnje nezakonita. Sodišče bi nezakonitost, problematično pravno vprašanje oziroma odločitev, ki odstopa od sodne prakse, moralo samo prepoznati in ustrezno ukrepati, saj je (po novi ureditvi) to njen (izključni) namen. Sodna praksa vsekakor spada med pravna pravila, ki jih mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Prelaganje te dolžnosti na stranko v postopku ni v skladu s temeljnim načelom pravdnega postopka, izraženim v 7. členu ZPP.

Ali je bila reforma izrednih pravnih sredstev res skrbno pripravljena?

Strinjam se z dvomi, ali je dovoljenost revizije, ki je vezana na vrednost spornega predmeta, sploh potrebna. Z vidika ločevanja na dopustno in dovoljeno revizijo se mi zdi taka ureditev nesmiselna. Že prej sem poudaril, da določitev mejnega praga za dopuščeno revizije ne izhaja iz teoretičnih izhodišč, temveč iz statističnih. Če izhajamo iz načela enakosti pred zakonom, se mi zdi takšno deljenje nepotrebno, saj subjektivnega pomena ni mogoče objektivizirati in ni dvoma, da ima denarna vrednost nekega postopka za različne ljudi (in gospodarske družbe) zelo različne učinke, od neznatnega do življenjskega pomena. Kakorkoli se obrača, obe pri nas poznani izredni pravni sredstvi sta do nedavnega zasledovali tako zasebni interes (interes strank za rešitev v konkretni zadevi) kot tudi javni interes, eno bolj, drugo pa malo manj. Z reformo postavljena izhodišča pa uvajajo zgolj javni interes pri izrednih pravnih sredstvih.

Menim, da je ohranitev varstva subjektivnega interesa v nekaterih, hipotetičnih situacijah, ki se bodo dejansko zelo redko pripetile, licemerska. Očitno se bodo dovolj redko pripetile, da bodo za Vrhovno sodišče obvladljive. Če bi stroka in pripravljavci zakona v resnici zasledovali nova[15] izhodišča pri izrednih pravnih sredstvih, bi ureditev predvidevala dopuščeno revizijo za vse primere, ne glede na vrednost spornega predmeta, tudi v primerih, ko je ta zdaj prepovedana. Ali ne gre tudi v sporih majhne vrednosti za pomembna pravna vprašanja? Ali ni tudi v sporih majhne vrednosti pomembna vzpostavitev enotne sodne prakse?

Postavlja se vprašanje, zakaj zakonodajalec pri izpeljavi reforme ni vključil še tretje oblike revizije, pri kateri je podan kriterij pravnega temelja obravnavanega spora, kot to poznajo na primer na Hrvaškem.[16] S to obliko revizije bi lahko opredelili sporna pravna področja, na katerih bi se lahko vlagale revizije in zahtevale odločitve Vrhovnega sodišča. Ureditev bi bila primerna tako za področje družinskega prava kot tudi za področje stvarnega in stanovanjskega prava, potrošniški spori, nekatere gospodarske pogodbe, pa tudi drugod.

Pri dosledni izpeljavi reforme bi tudi ideja o tem, da je zahteva za varstvo zakonitosti kot pravno sredstvo, ki ga vlaga državni tožilec v dispozitivnem pravdnem postopku nepotreben ter da bi ga bilo treba ukiniti,[17] lahko v celoti zaživela. Z določitvijo nekaterih pravnih področij, na katerih bi bilo mogoče vložiti revizijo, bi v celoti nadomestila potrebo po zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po reformi omejena izključno na določene primere, v katerih revizija načeloma ni mogoča.

V praksi vidim, da bi glede na namen tega izrednega pravnega sredstva, ki je razviden že iz svojega imena, bilo pomembno, da obstaja možnost, da se odzove na določene kršitve tako procesnega kot tudi materialnega prava. V zadnjem času opažam (v postopkih, ki še tečejo po »starih« pravilih), da državno tožilstvo na vloženo pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zadevah, v katerih se zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta ne more vložiti revizije, odgovori, da predvsem ni podan javni interes »za predložitev zadeve Vrhovnemu sodišču kot najvišjemu rednemu sodišču v državi«,[18] podredno pa bi bila predložitev mogoča v primeru, da bi zaradi grobih kršitev pravnih pravil za stranko imela odločitev zelo hude posledice.[19] Pojavlja se tudi odgovor, da vlagatelj pobude želi izpodbijati dejansko stanje, kar pa ni dovoljeno. Take odgovore je zelo preprosto napisati in sporočiti stranki (oziroma njenemu odvetniku), da izredno pravno sredstvo ne bo vloženo, vendar pa se s takim ravnanjem samo potrjuje, da je pomislek, glede dejanskega onemogočanja dostopa do Vrhovnega sodišča z novo procesno ureditvijo, utemeljen.

Pomislek, predstavljen z vidika ustavnega prava

Obravnavano problematiko je treba preučiti tudi z vidika ustavnega prava. Ustava določa pravico do sodnega varstva kot pravico do meritornega odločanja. Ta ustavna pravica ne pomeni, da se zagotovi zgolj možnost predložiti zadevo sodišču, temveč mora biti zagotovljeno vsebinsko (meritorno) odločanje o zadevi. Pravica do sodnega varstva pomeni, da vsakdo lahko zahteva od sodišča in doseže odločitev o sporu glede pravic in obveznosti. Odločitev, da se zagotovi ti ustavni pravici, mora biti meritorna. Ustava pa ne zagotavlja, da bo sodišče v postopku tudi pravilno odločilo.[20]

Druga ustavna pravica, ki jo kaže omeniti v zvezi z obravnavano problematiko, je pravica do pritožbe. V okviru pravice do pritožbe je treba omeniti, da 25. člen Ustave, ki opredeljuje pravico do pravnega sredstva, ne zagotavlja več kot dvostopenjskega sojenja.[21] Ustavno sodišče je z odločbo Up 296/98 z dne 20. aprila 2000 odločilo, da je z vidika ustavne pravice do pritožbe zadoščeno, da je zagotovljen sodni postopek na prvi in na drugi (pritožbeni) stopnji. Tako se uresničijo tudi druge ustavne pravice, med drugim pravica do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Ustava ne zagotavlja tristopenjskega sodnega varstva, temveč to uredi šele zakon.

Z vidika individualnih ustavnih pravic tristopenjsko sodno varstvo ni predvideno. Vendar pa je treba v ta kontekst vključiti tudi temeljna načela Ustave, predvsem določilo njenega  2. člena. To določilo določa, da je Slovenija pravna država, kar pomeni zlasti vezanost delovanja vseh državnih organov (tudi sodišč) na pravne predpise. Vladavina prava je nasprotje samovoljnosti in arbitrarnosti. Ustava in drugi pravni akti morajo zagotavljati človekove pravice in svoboščine ter njihovo pravno varstvo pred nedopustnimi posegi vanje. Načelo pravne države izraža pravno kakovost države, zato jo je treba zagotavljati ne le s formalnih, temveč tudi z vsebinskih vidikov.[22]

S predstavljeno reformo in z »novimi« teoretičnimi izhodišči pa se od vsebinskega zagotavljanja načela pravne države odmikamo. Nadzor nad delom višjih sodišč, predvsem nad kakovostjo njihovega dela, je v javnem interesu. Reforma izrednih pravnih sredstev ta nadzor opušča, s tem pa se posega v načelo pravne države.

Zagotovo ta poseg ni neposreden, vendar pa če praktično ne bo več nadzora nad odločitvami višjih sodišč, bo to vodilo v samovoljnost in arbitrarnost, kar se v resnici tudi že dogaja.[23] V primeru dejanske ukinitve nadzora nad odločitvami višjih sodišč, tem sploh ne bo treba posegati niti po možnosti, ki jo je ponudila novela ZPP-D, na podlagi katere lahko višje sodišče samo izpelje glavno obravnavo in spremeni odločbo sodišča prve stopnje, temveč se bo po izpeljanem pritožbenem postopku pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločitev.

V zadnjem času opažam več sodb višjih sodišč, s katerimi se je spremenila odločitev sodišča prve stopnje in zavrnil tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da utemeljenost tožbenega zahtevka ni bila dovolj dokazana, pri čemer je sodišča prve stopnje zavrnilo vse preostale dokaze kot nepotrebne zato, ker je štelo, da so vsa pravnorelevantna dejstva dovolj dokazana ter da nadaljnje dokazovanje (po mnenju prvostopenjskega sodišča že dokazanih dejstev) ni potrebno. Stranka v postopku na prvi stopnji niti ni imela možnosti dodatnega dokazovanja. Da je s takim ravnanjem podana kršitev materialnega procesnega vodstva, ni treba posebej poudarjati, izpostavil pa bi, da stranka zdaj nima več nobene možnosti razveljavitve takega ravnanja s strani višjega sodišča.

Spremenjen (teoretičen) pogled na izredna pravna sredstva

Dejstvo je, da je sčasoma prišlo do drugačnega (teoretičnega) pogleda na izredna pravna sredstva. V preteklosti[24] je pretežni del pravne teorije trdil, da je državno tožilstvo kot organ varovanja zakonitosti v pravdnem postopku potreben in ga ne bi bilo primerno odpraviti. Tudi še do nedavnega[25] je del pravne teorije zatrjeval, da namen tega izrednega pravnega sredstva tudi v zagotovitvi pravilne in zakonite sodne odločbe v konkretnem sporu. Z izrednim pravnim sredstvom lahko državni tožilec vpliva na zagotavljanje enotne uporabe pravnih pravil na območju vse države. Danes se teorija nagiba v drugo smer, in sicer, da v pravdnem postopku za državnega tožilca ni prostora in da bi bilo primerno zahtevo za varstvo zakonitosti ukiniti. Do popolne ukinitve ni prišlo, saj je v zavesti zakonodajalca ostalo, da po naravi stvari v nekaterih primerih ni mogoča revizija,[26] kljub temu pa je vložitev pogojena s tako strogimi zahtevami, da bodo zelo redki primeri, ki bodo po oceni državnega tožilstva primerni za predložitev zadeve Vrhovnemu sodišču.

Da ne bi prišlo do pomote: ne zavzemam se nujno za ohranitev državnega tožilstva kot državnega organa, ki bo skrbel za zakonitost in pravilnost odločitev v konkretnem primeru, saj take ureditve, razen v pravnih redih sovjetskega kroga, ne poznajo nikjer.

Menim pa, da bi bilo treba strankam ohraniti možnost neposrednega dostopa do Vrhovnega sodišča za zagotovitev zakonite odločitve v konkretnem sporu. Ne morem si zamisliti besa in posledične nemoči stranke, ko ji bom moral predstaviti sklep Vrhovnega sodišča, v katerem bo navedeno, da je odločitev mogoče res nepravilna, vendar, ker zadeva ni pomembna z vidika enotnosti sodne prakse oziroma se s to zadevo ne bo rešilo pomembnega pravnega vprašanja, se revizije ne dopusti. Prepričan sem, da se bo to, čeprav mogoče ne tako izrecno, kot sem nakazal,[27] v praksi zagotovo pojavljalo.

Sklep

V času sprejemanja novele ZPP-D je bilo v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi revizije in zahteve za varstvo zakonitosti pogosto zaslediti stališče, da mora Vrhovno sodišče nameniti pozornost odločanju le v tistih zadevah, ki so pomembne za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pa se od odločitve najvišjega rednega sodišča v državi lahko pričakuje odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Zaslediti je bilo tudi poudarjanje, da smisel in namen zahteve za varstvo zakonitosti ni v represivnem uveljavljanju prisilnih predpisov ali nadzoru nad pravilnostjo dela nižjih sodišč.

Menim, da ni pravilno, da se je s poostrenjem pogojev za dostop do Vrhovnega sodišča kot tretje sodne instance, praktično onemogočilo vlaganje obravnavanih izrednih pravnih sredstev. Za pravno varnost bi bilo vsekakor pomembno, da bi se prek obravnavanih izrednih pravnih sredstev vsaj dejansko izvajal nadzor nad delom sodišč nižjih stopenj. Izkušenejši kolegi znajo povedati, da se je že v preteklosti, ko je bila možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev bistveno širša, s tem pa je bil vzpostavljen večji nadzor nad zakonitostjo dela sodnikov, večkrat zgodilo, da je postala pravnomočna tudi sodba, obremenjena s hudimi kršitvami procesnega in materialnega prava.[28] Danes, ko ima Vrhovno sodišče sámo možnost odločanja, katero zadevo bo obravnavalo in v kolikšnem obsegu, pri čemer pa se izhaja iz ideje, da je Vrhovno sodišče na splošno preobremenjeno z odločanjem v vsakovrstnih zadevah, pa bo takih sodb zagotovo še več.

Menim, da je pri reformi izrednih pravnih sredstev v slovenskem pravdnem procesnem pravu prišlo do kopiranja tujih rešitev. Izhodišča, iz katerih naj bi reforma izhajala, niso bila izpeljana v celoti. Že leta 2002 so pravni strokovnjaki opozarjali na nekatere potrebne celovite spremembe,[29] ki pa so bile zdaj izpeljane le delno. Zakonodajalec je, očitno zaradi lepotnih razlogov, nekatere institute ohranil oziroma jih preuredil, čeprav v praksi ne bodo uporabni oziroma zelo redko.

Strinjam se s tezo, da tudi odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo biti stoodstotno zakonite ter da je tudi tukaj možnost za nekatere nezakonitosti. Po logiki dvoma v zakonitost vsake odločitve bi lahko tudi tretja stopnja ne bila zadostno jamstvo v pravilnost in zakonitost sodne odločbe, vendar menim, da je tretja stopnja, ki ima (bi imela) neposredni nadzor nad vsemi sodišči po vsej Sloveniji, zadosten razlog, da bi sodišča nižjih stopenj precej bolj upoštevala aktualno zakonodajo in sodno prakso, če bi obstajala realna grožnja z »nadzorom« tretje instance, ki bi skrbela ne le za zagotovitev enotne sodne prakse, temveč tudi za zakonito odločitev v konkretnem primeru. Prepričan sem, da tega ne bo, če bo naloga Vrhovnega sodišča zgolj skrb za vzpostavitev sodne prakse in njeno enotnost.

Sprašujem se, ali ne pomeni uveljavitev novele ZPP-D bistveno povečanje števila vloženih ustavnih pritožb in pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice? Ali bosta zato zaradi preobremenjenosti z novimi zadevami tudi ti dve sodišči dobili pravico arbitrarno odločati, o katerih kršitvah človekovih pravic je vredno presojati in o katerih ne?

[1] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), Ur. l. RS, št. 45/08.

[2] Veljalo v času pisanja tega prispevka, to je oktober 2009.

[3] Ude, L.: Civilno procesno pravo. Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 337.

[4] Orehar Ivanc, M.: Institut dopuščene revizije po ZPP-D, PP, št. 28/2009, priloga.

[5] Sodna statistika, <www.mp.gov.si> (1. 10. 2009).

[6] <www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/11999/5788/> (1. 10. 2009).

[7] Dr. Aleš Galič, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam Lukič in drugi

[8] Fasching, H. W., in Konecny, A.: Kommentar zu den Zivilprocessgesetzen. Manz, Dunaj 2005, stran 516-520. Ob tem pa bi še omenil, da je na Hrvaškem ta prag še nižji, in sicer 100.000 hrvaških kun, kar je približno 14.000 evrov.

[9] Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), EVA:2007-2011-001.

[10] Grgurevič, N.: Vpliv predlaganih sprememb ZPP na vlogo odvetnika v pravdnem postopku, v: Podjetje in delo, letnik 2007, stran 1087.

[11] Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS št. Ctz 11/2009-7/CK-rk z dne 5. marca 2009 na pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Celju, ki je v nasprotju s Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, odločilo, da šteje »plinifikacija« večstanovanjskega objekta (s katero se je nadomestil ukinjen sistem daljinskega ogrevanja preko bližnje kotlarne) za posel, ki presega okvir rednega vzdrževanja, s sodbo spremenilo prvostopenjsko odločitev in zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov navedenega posla od dolžnika, ki je sam podal soglasje za »plinifikacijo« objekta.

[12] Ude, L., in Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga. GV Založba, Ljubljana 2005, str. 65.

[13] Prav tam, str. 69

[14] Podrobneje: Orehar Ivanc, M., nav. delo.

[15] Tudi v Nemčiji jih v zakonodaji »poznajo« šele od reforme iz leta 2002.

[16] Triva, S., in Dika, M.: Građavinsko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004. stran 720-722.

[17] Sklepi Konference o modernizaciji sodstva, Brdo pri Kranju, 27.–29. junij 2001.

[18] Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva št. Ctz 70/2009-bkd z dne 9. aprila 2009, odgovor Vrhovnega državnega tožilstva št. Ctz 323/2009-4-AB-ks z dne 13. oktobra 2009.

[19] V gospodarskem sporu, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. Pg 211/2005, je bil zaradi napačne uporabe materialnega prava toženec dolžan plačati glavnico v znesku več kot 16.000 evrov, kar je zanj kot samostojnega podjetnika iz manjšega kraja blizu Slovenskih Konjic vsekakor zelo huda posledica.

[20] Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 77.

[21] Prav tam, str. 402.

[22] Kaučič, I., in Grad, F.: Ustavna ureditev Slovenije. GV Založba, Ljubljana 1999, str. 69-70.

[23] Odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cp 1251/2009 z dne 13. maja 2009, odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 305/2009 z dne 21. maja 2009.

[24] Wedam-Lukič, D.: Novosti v ureditvi civilnih sodnih postopkov, v: Podjetje in delo, št. 5/1994, str. 807.

[25] Ude, L.: Reforma revizije in zahteve za varstvo zakonitosti, v: Podjetje in delo, št. 7/2007, stran 1078.

[26] Na primer nekateri potrošniški spori, stanovanjski spori, služnosti in nekatere gospodarske pogodbe.

[27] Vrhovno sodišče lahko predlog za revizijo zavrne tudi brez obrazložitve, zgolj s sklicevanjem na neobstoj pogojev iz 367.a člena ZPP.

[28] Sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 98/2004 z dne 7. marca 2006, s katero je Vrhovno sodišče v isti zadevi že tretjič odločalo. Kljub izrecnemu navodilu oziroma obrazložitvi s strani Vrhovnega sodišča, sodišča nižjih stopenj te niso upoštevala, zato je bilo treba odločiti še tretjič, da se je dosegla zakonita odločitev, ki ima pomen zgolj v konkretni zadevi.

[29] Ude, L., in Galič, A.: Reforma pravnih sredstev v pravdnem postopku, v: Podjetje in delo, št. 6/2002, stran 1574.