Povzetek:
Državni zbor RS je spomladi 2014 sprejel nov Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), njegove bistvene določbe, ki se nanašajo na osebno dopolnilno delo, pa bodo v veljavo stopile šele z novim letom (2015). Osebno dopolnilno delo je sedaj urejeno v skladu z načelom »vsako delo šteje«, opravljalo pa se ga bo lahko na podlagi t.i. vrednotnic. Kot osebno dopolnilno delo se šteje, kadar posameznik sam opravlja dela pomoči v gospodinjstvu, njim podobna dela ali opravlja druga manjša dela. Tisti, ki bo hotel opravljati osebno dopolnilno delo, se bo moral prijaviti na javno agencijo AJPES, ki bo vodila seznam vseh, ki bodo opravljali osebno dopolnilno delo. Delo se bo opravljalo na podlagi vrednotnic, s katerimi se uvaja vavčerski sistem.

Pravica do pozabe

Povzetek:
Sodišče Evropske Unije (veliki senat) je dne 13.5.2014 izdal sodbo v zadevi Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD), Mario Costeja González, s katero je bilo družbi Google naloženo, naj sprejme ukrepe, potrebne za umik osebnih podatkov, ki se nanašajo na M. Costejo Gonzáleza, s svojega seznama, in v prihodnje onemogoči dostop do njih. Pravo Evropske Unije določa, da je njen namen varstvo temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb in predvsem pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov ter odstranjevanje ovir prostega prenosa teh podatkov, da so sistemi za obdelavo podatkov namenjeni temu, da služijo človeku, da je namen nacionalnih zakonodaj v EU o obdelavi osebnih podatkov varovati temeljne pravice in svoboščine, predvsem pravico do zasebnosti, pa tudi splošna načela zakonodaje Skupnosti, zaradi česar te zakonodaje ne smejo povzročiti zmanjšanja varstva, ki ga zagotavljajo, ampak mora imeti za cilj zagotovitev visoke ravni varstva v Skupnosti, da se mora vsaka obdelava osebnih podatkov v Skupnosti izvajati v skladu z zakonodajo ene izmed držav članic, zaradi zagotovitve, da posamezniki niso prikrajšani za varstvo, do katerega so upravičeni na podlagi te direktive, ipd.
Povzetek:
Kljub temu, da je v zadnjem času težko dobiti službo, še vedno med ljudmi obstaja nizka stopnja zavedanja, da je delo vrednota in da se je za ohranitev dela potrebno maksimalno potruditi. Gospodarski krizi navkljub ter dejstvu, da brezposelnost še vedno narašča, ima precej delodajalcev težave s svojimi zaposlenimi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ločuje med kršitvami, glede katerih mora delodajalec delavca sprva zgolj opomniti in ga opozoriti na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi), ter med kršitvami, ki so tako hude, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja za čas odpovednega roka (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi). Precej pogosto se dogaja, da ima delodajalec površnega delavca, ki iz hude malomarnosti krši obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so zelo različne in se dalj časa ponavljajo. V takšnih primerih je praktično nemogoče uporabiti določila ZDR-1 o redni odpovedi, saj je vprašanje, ali je delodajalec predhodno za enako kršitev delavca že opomnil, hkrati pa zaradi ravnanja delavca nastaja škoda, kar je za delodajalca nesprejemljivo. Postavlja se vprašanje možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Povzetek:
Starejši, ki imajo določeno premoženje in potomce, se večkrat sprašujejo, kako urediti prenos svojega premoženja na svoje potomce in s tem poskrbeti, da jim bodo potomci v prihodnje zaradi starosti in bolezni nudili pomoč in oporo (vožnja k zdravniku, vsakodnevna osebna nega in skrb za življenjski prostor,…), hkrati pa si zagotoviti določeno stopnjo varnosti, da se to premoženje ne odtuji za časa njihovega življenja. Ena najbolj osnovnih ravnanj je sestava oporoke, o kateri obstaja članek na naši spletni strani. Drugi pomislijo na darilo, s katerim bi potomcem prenesla v last določeno premoženje (običajno je to nepremičnina), vendar pa jih ob tem obhajajo pomisleki v zvezi s tem, ali bodo potomci v nadaljevanju v resnici skrbeli zanje, ali je takšno darilo izpodbojno, ali se lahko zaplete pri dedovanju, ipd. Obligacijski zakonik je predvidel dve vrsti pogodb, ki učinkovito rešujeta dileme glede prenosa premoženja s prednikov na potomce za časa življenja prvih.
Povzetek:
Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja. Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR. Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

Delitev solastnine

Povzetek:
Delitev solastnine lahko poteka na miren način, kjer se solastniki sporazumejo brez posredovanja sodišča. Kadar pa sporazuma solastniki ne morejo doseči, lahko kdorkoli izmed njih začne sodni postopek delitve solastnine. V postopku bi sodišče moralo stremeti k čim večjem upoštevanju interesov vseh solastnikov ter v skladu s tem izvršiti delitev po lastni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin primera mnenja izvedenca ustrezne stroke. Delitev solastnine je lahko fizična, kar pomeni, da se stvar, ki je predmet delitve deli fizično med solastnike, da vsak dobi določen del. Delitev je lahko tudi civilna, kar pomeni, da sodišče odredi prodajo stvari ter razdelitev kupnine med nekdanje solastnike. Za civilno delitev se sodišče odloči, kadar stvari, ki je predmet delitve, ni mogoče deliti v naravi. Bistveno za oba opisana načina delitve solastnine je, da nihče izmed nekdanjih solastnikov ne pridobi nobenega bremena v razmerju do drugih solastnikov, razen če tega sam ne želi. Obstaja pa še tretji način razdelitve, ki je izjema od zgoraj opisanega in ga sodišča zelo redko uporabijo. Gre za delitev solastnine, v kateri sodišče po ugotovljeni vrednosti stvari odloči, da stvar v celoti pripade enemu izmed solastnikov, hkrati pa mu naloži obveznost izplačila sorazmernega dela vrednosti drugim solastnikom.
Povzetek:
Družba z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.) je družba po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), ki jo ustanovita najmanj 2 fizični ali pravni osebi, ki za njene obveznosti odgovarjata subsidiarno in solidarno s svojim premoženjem. Družba z neomejeno odgovornostjo ima pravno subjektiviteto, ki jo pridobi na podlagi družbene pogodbe z vpisom v sodni register. Podobno obliko gospodarske družbe poznajo tudi v drugih državah, pri čemer v Nemčiji, Angliji ter ZDA le-ta ne šteje za pravno osebo, v Franciji in Italiji pa ji je ta lastnost priznana. Zaradi osebne odgovornosti družbenikov je primerna predvsem za manjša podjetja z manjšim tveganjem, npr. družinska podjetja. Glavna značilnost družbe z neomejeno odgovornostjo je namreč prav majhno število družbenikov, ki morajo med seboj dobro sodelovati ter si zaupati, saj za obveznosti odgovarjajo vsi skupaj z vsem svojim premoženjem.
Povzetek:
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21.3.2014 odločilo, da je Zakon o davku na nepremičnine v celoti v neskladju z Ustavo RS, ter, da je Zakon o množičnem vrednotenju v nasprotju z Ustavo RS v delu, ki se nanaša na obdavčitev z davkom na nepremičnine. Mediji so ob tem dogodku obširno pisali, kako lahko, z razveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine, občine spet uveljavijo stare dajatve kot so nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest in davek na premoženje občanov. Mediji so pisali tudi o tem, kdo je podal pobudo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine, ozadje nastanka zakona o davku na nepremičnine, ter kako bo po razveljavitvi Zakona o davku na nepremičnine državni proračun prikrajšan za več sto milijonov evrov. Noben medij pa ni v podrobnosti pojasnil bistvenih razlogov za razveljavitev Zakona o davku na nepremičnine, zato se je v javnosti ˝prijelo˝ stališče, da je uzakonitev davka na nepremičnine v nasprotju z Ustavo RS. To nikakor ne drži, zato so v tem prispevku predstavljeni bistveni poudarki navedene odločbe Ustavnega sodišče RS.
Povzetek:
Zagotovo sestava oporoke ni najbolj prijetno dejanje, glede na to, da gre pri tem pravnem poslu za razpolaganje s svojim premoženjem po svoji smrti. Pa vendar je sestava oporoke za časa življenja zelo pomembna, saj omogoči delitev premoženja zapustnika med njegove dediče v skladu z njegovo voljo. V primeru, da ob smrti zapustnika oporoka ne obstoji, dediči dedujejo po pravilih, ki jih določa zakon o dedovanju. Vsebina oporoke je izraz želje oporočitelja (zapustnika), kako in komu se naj razdeli premoženje, ki ga bo imel ob smrti. Oporoka v času življenja oporočitelja nima nobenega učinka, oporočitelj pa lahko do svoje smrti s svojim premoženjem razpolaga, kot želi. Ni pravno sporno, če oporočitelj proda premoženje, ki ga je v oporoki namenil svojim dedičem.
Povzetek:
Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.