Povzetek:
Zagotovo sestava oporoke ni najbolj prijetno dejanje, glede na to, da gre pri tem pravnem poslu za razpolaganje s svojim premoženjem po svoji smrti. Pa vendar je sestava oporoke za časa življenja zelo pomembna, saj omogoči delitev premoženja zapustnika med njegove dediče v skladu z njegovo voljo. V primeru, da ob smrti zapustnika oporoka ne obstoji, dediči dedujejo po pravilih, ki jih določa zakon o dedovanju. Vsebina oporoke je izraz želje oporočitelja (zapustnika), kako in komu se naj razdeli premoženje, ki ga bo imel ob smrti. Oporoka v času življenja oporočitelja nima nobenega učinka, oporočitelj pa lahko do svoje smrti s svojim premoženjem razpolaga, kot želi. Ni pravno sporno, če oporočitelj proda premoženje, ki ga je v oporoki namenil svojim dedičem.
Povzetek:
Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.
Povzetek:
Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 7. členu določa, da je na delovnem mestu prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršnakoli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe. S tem se na zakonski ravni ureja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki vključuje mobing, šikaniranje oziroma čustvene zlorabe. S takšno prepovedjo želi zakon ustvariti pogoje za zagotovitev ustrezne ravni dostojanstva v delovnem okolju. Zakon za kršitve prepovedi mobinga in šikaniranja omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine. V konkretnem primeru je sodišče s pravnomočno sodbo odločilo, da je delodajalec (družba, v kateri je bila zaposlena tožnica) odškodninsko odgovoren zaradi mobinga, ki ga je izvajal direktor družbe zoper tožnico v obliki nagovarjanja k intimnim odnosom. Primer, ki je predstavljen v tem članku, je še toliko bolj pomemben, saj gre za lokalnega pomembneža iz okolice Ptuja, pri katerem sodišče ni imelo nobenih pomislekov, da zavržnega očitanega dejanja napram svoji podrejeni delavki ni storil. V članku je podrobno opisano dogajanje med direktorjem in delavko, saj je pomembno, da se vidi, kakšno ravnanje se šteje kot mobing. Takšne situacije je zagotovo zelo pogoste širom Slovenije v najrazličnejših okoljih. Čeprav lahko na eni strani takšno obnašanje nadrejenih zgleda kot šaljivo in nedolžno, je to za podrejenega izjemno ponižujoče in obremenjujoče. Vsak, ki je izpostavljen takšnemu ravnanju, bi se mu moral upreti, nadrejenega pa izpostaviti kot nekoga, ki krši osebno dostojanstvo in varnost svojega podrejenega.
Povzetek:
Z ustanovitvijo služnosti na nepremičnini, na kateri lastnik ne prebiva stalno, lahko davčni zavezanci zmanjšajo davčno obremenitev. Zakon o davku na nepremičnine, ki nadomešča dosedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, uvaja za stanovanjske nepremičnine štiri različne davčne stopnje. Trenutno obstaja veliko zanimanje, kako znižati davčno stopnjo za stanovanja oz. nepremičnine, v katerih davčni zavezanci stalno ne prebivajo, glede na to, da je davek za te nepremičnine več kot 3x višji od tistega, s katerim bo obdavčena nepremičnina, na kateri ima lastnik prijavljeno stalno prebivališče.
Povzetek:
Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisala Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili nekatere pravice in obveznosti iz delovnih razmerij. Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb. Z določilom 39. člena kolektivne pogodbe so bili vsi delodajalci, na katere se je omenjena kolektivna pogodba nanašala, zavezani na plačilo dajatve v višini dveh odstotkov od določene osnove. Ta obveznost je veljala do 1. avgusta 2008, ko je bila sklenjena Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, ki je razveljavila prej omenjeno kolektivno pogodbo. V »novi« kolektivni pogodbi ni določila za plačevanje dajatev za reševanje stanovanjskih potreb. Dajatve samostojnih podjetnikov, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih stanovanjskih ustanovah. Te t. i. stanovanjske ustanove pri samostojnih podjetnikih so ustanovile območne obrtno-podjetniške zbornice, ponavadi v povezavi z območnimi organizacijami sindikatov delavcev. Analiza zaveze iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pokaže, da je ta imela naravo davka. Davek je izvedeni denarni dohodek države, ki ga slednja pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. V skladu z 147. člen Ustave RS lahko zgolj država z zakonom predpisuje davke. Davke lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, vendar le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Brez zakonske podlage niti lokalna skupnost ne more predpisovati davkov ali drugih dajatev.
Povzetek:
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju je v letu 2007 na področju insolvenčnega prava vnesel možnost, da so fizične osebe, ki so bile prezadolžene, začele postopek osebnega stečaja, med tem postopkom pa so lahko predlagale odpust obveznosti, posledica česar je bila, da so se jim po poteku določene preizkusne dobe s sodno odločbo izbrisali vsi dolgovi.
Povzetek:
Določeni gospodarski subjekti se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarjajo tudi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem, kar je lahko njihova primarna ali pa stranska dejavnost. V Republiki Sloveniji obstaja specialna zakonodaja, ki ureja najemno razmerje za poslovne prostore med gospodarskimi subjekti. Problem, ki izvira iz te zakonodaje in se pojavi ob neplačevanju najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči pridobitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. Najemodajalec mora v sodni postopek, v katerem uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. (Načeloma) obvezni sodni postopek, katerega cilj je, da sodišče s sodbo odredi najemniku, da se izseli iz najetih prostorov, in sodna izvršitev takšne odločbe pomenita dolgo časovno obdobje, v katerem mora najemodajalec trpeti, da najemnik zaseda poslovni prostor. Če ob tem za uporabo ne plačuje najemnine, s tem najemodajalcu nastaja še znatna gospodarska škoda. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) je bil sprejet leta 1974, od takrat pa je bil sicer kar nekajkrat predmet spreminjanja, vendar so vse novele, drugi zakoni, ki so imeli neposredni vpliv nanj, ter ustavne odločbe, zgolj razveljavljale posamezna določila, ki niso bila (več) primerna in usklajena z aktualnim stvarnim pravom oziroma so posamezna področja tega zakona dobila ureditev v drugih zakonih.
Povzetek:
V praksi sem se srečal s problemom dedovanja zaščitene kmetije ter ugotovil, da so določila Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG)[1] kot specialnega predpisa na področju dedovanja pomanjkljiva in nejasna, v praksi pa povzročajo še dodatno zmedo, saj razlaga njegovih določil ni enotna.
Povzetek:
Problem, ki se pojavi zaradi neplačevanja najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči vrnitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. O tem sem pisal v reviji Pravni Praksi št. 12, objavljeni dne 29.3.2012, kjer sem v članku z naslovom Odpoved najemnega razmerja po ZPSPP s pregledom sodne prakse, obravnaval sodno uveljavljanje odpovedi najemne pogodbe ter predstavil pomanjkljivost določil ZPSPP. Najemodajalec mora skozi dolgo sodno proceduro, v kateri od sodišča uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. Ena izmed posebnosti predmetnega zakona je t.i. izpraznitveni nalog. Izpraznitveni nalog ima enake lastnosti kot plačilni nalog, ki ga izda sodišče na podlagi predloga upnika, vendar se uporablja le v povezavi z izpraznitvijo poslovnih prostorov. V kolikor dolžnik ugovarja izpraznitvenemu nalogu, sodišče nadaljuje postopek pred istim sodiščem kot po ugovoru zoper sklep o izvršbi, s končno odločbo pa sodišče odloči o utemeljenosti izpraznitvenega naloga. Sodna praksa navaja zanimiv primer, v katerem je tekom postopka za izpraznitev poslovnih prostorov nastal spor o tem, ali je uporaba izpraznitvenega naloga sploh pravilna v smislu materialnega prava, v kolikor ne gre za najem poslovnih prostorov. Po izvedenem pritožbenem postopku se je izkazalo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZPSPP, saj tožnica s toženko ni sklenila najemnega razmerja za poslovne prostore, temveč za del stanovanjske stavbe (klet in dvorišče) in jih je toženka uporabljala brez pravne podlage. Ker pa ni bilo vzpostavljenega najemnega razmerja, od sodišča ni mogoče zahtevati izdaje izpraznitvenega naloga v procesnem smislu. Stanovanjski zakon , ki ureja najemno razmerje med fizičnimi osebami ali pa med pravnimi in fizičnimi osebami, t.i. izpraznitvenega naloga namreč ne pozna.

Preživnina

Povzetek:
Po veljavni zakonodaji je družina življenjska skupnost različnospolnih staršev in otroka. Načeloma velja, da otroke preživljata oba starša znotraj družine, vendar se v zadnjem času to pravilo ruši, saj se veliko parov, kljub skupnemu otroku, razide, kar pomeni, da za otroka večino časa skrbi eden izmed staršev, drugi pa ima z otrokom bolj ali manj pogoste stike in zanj plačuje staršu, ki skrbi za otroka, določen denarni prispevek, ki ga predpis, ki ureja družinska razmerja, imenuje preživnina. Ob razpadu skupnosti, v kateri so živeli starši in otrok, je vedno potrebno urediti, kje bodo otroci v nadaljevanju živeli, kdo bo prevzel varstvo in vzgojo otrok ter kako bo urejeno preživljanje otrok. Starša se lahko glede vprašanj v zvezi z otroki dogovorita s sporazumom. Če sporazuma ni mogoče doseči, o tem odloči sodišče v sodnem postopku, ki ga začne eden izmed staršev. Pri sporazumnem dogovoru med staršema ima sodišče končno besedo o tem, ali je tak dogovor v korist otroka ali ne. Če bi sodišče presodilo, da dogovor med staršema ni v korist otroka, sporazuma ne bi potrdilo, kar je sicer pogoj za njegovo pravno veljavnost.