Povzetek:
Določeni gospodarski subjekti se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarjajo tudi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem, kar je lahko njihova primarna ali pa stranska dejavnost. V Republiki Sloveniji obstaja specialna zakonodaja, ki ureja najemno razmerje za poslovne prostore med gospodarskimi subjekti. Problem, ki izvira iz te zakonodaje in se pojavi ob neplačevanju najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči pridobitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. Najemodajalec mora v sodni postopek, v katerem uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. (Načeloma) obvezni sodni postopek, katerega cilj je, da sodišče s sodbo odredi najemniku, da se izseli iz najetih prostorov, in sodna izvršitev takšne odločbe pomenita dolgo časovno obdobje, v katerem mora najemodajalec trpeti, da najemnik zaseda poslovni prostor. Če ob tem za uporabo ne plačuje najemnine, s tem najemodajalcu nastaja še znatna gospodarska škoda. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) je bil sprejet leta 1974, od takrat pa je bil sicer kar nekajkrat predmet spreminjanja, vendar so vse novele, drugi zakoni, ki so imeli neposredni vpliv nanj, ter ustavne odločbe, zgolj razveljavljale posamezna določila, ki niso bila (več) primerna in usklajena z aktualnim stvarnim pravom oziroma so posamezna področja tega zakona dobila ureditev v drugih zakonih.
Povzetek:
V praksi sem se srečal s problemom dedovanja zaščitene kmetije ter ugotovil, da so določila Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG)[1] kot specialnega predpisa na področju dedovanja pomanjkljiva in nejasna, v praksi pa povzročajo še dodatno zmedo, saj razlaga njegovih določil ni enotna.
Povzetek:
Problem, ki se pojavi zaradi neplačevanja najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči vrnitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. O tem sem pisal v reviji Pravni Praksi št. 12, objavljeni dne 29.3.2012, kjer sem v članku z naslovom Odpoved najemnega razmerja po ZPSPP s pregledom sodne prakse, obravnaval sodno uveljavljanje odpovedi najemne pogodbe ter predstavil pomanjkljivost določil ZPSPP. Najemodajalec mora skozi dolgo sodno proceduro, v kateri od sodišča uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. Ena izmed posebnosti predmetnega zakona je t.i. izpraznitveni nalog. Izpraznitveni nalog ima enake lastnosti kot plačilni nalog, ki ga izda sodišče na podlagi predloga upnika, vendar se uporablja le v povezavi z izpraznitvijo poslovnih prostorov. V kolikor dolžnik ugovarja izpraznitvenemu nalogu, sodišče nadaljuje postopek pred istim sodiščem kot po ugovoru zoper sklep o izvršbi, s končno odločbo pa sodišče odloči o utemeljenosti izpraznitvenega naloga. Sodna praksa navaja zanimiv primer, v katerem je tekom postopka za izpraznitev poslovnih prostorov nastal spor o tem, ali je uporaba izpraznitvenega naloga sploh pravilna v smislu materialnega prava, v kolikor ne gre za najem poslovnih prostorov. Po izvedenem pritožbenem postopku se je izkazalo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZPSPP, saj tožnica s toženko ni sklenila najemnega razmerja za poslovne prostore, temveč za del stanovanjske stavbe (klet in dvorišče) in jih je toženka uporabljala brez pravne podlage. Ker pa ni bilo vzpostavljenega najemnega razmerja, od sodišča ni mogoče zahtevati izdaje izpraznitvenega naloga v procesnem smislu. Stanovanjski zakon , ki ureja najemno razmerje med fizičnimi osebami ali pa med pravnimi in fizičnimi osebami, t.i. izpraznitvenega naloga namreč ne pozna.

Preživnina

Povzetek:
Po veljavni zakonodaji je družina življenjska skupnost različnospolnih staršev in otroka. Načeloma velja, da otroke preživljata oba starša znotraj družine, vendar se v zadnjem času to pravilo ruši, saj se veliko parov, kljub skupnemu otroku, razide, kar pomeni, da za otroka večino časa skrbi eden izmed staršev, drugi pa ima z otrokom bolj ali manj pogoste stike in zanj plačuje staršu, ki skrbi za otroka, določen denarni prispevek, ki ga predpis, ki ureja družinska razmerja, imenuje preživnina. Ob razpadu skupnosti, v kateri so živeli starši in otrok, je vedno potrebno urediti, kje bodo otroci v nadaljevanju živeli, kdo bo prevzel varstvo in vzgojo otrok ter kako bo urejeno preživljanje otrok. Starša se lahko glede vprašanj v zvezi z otroki dogovorita s sporazumom. Če sporazuma ni mogoče doseči, o tem odloči sodišče v sodnem postopku, ki ga začne eden izmed staršev. Pri sporazumnem dogovoru med staršema ima sodišče končno besedo o tem, ali je tak dogovor v korist otroka ali ne. Če bi sodišče presodilo, da dogovor med staršema ni v korist otroka, sporazuma ne bi potrdilo, kar je sicer pogoj za njegovo pravno veljavnost.
Povzetek:
Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je povsem spremenila dosedanjo ureditev revizije kot izrednega pravnega sredstva v civilnem pravdnem postopku ter bistveno skrčila situacije, v katerih bo še mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Reforma izrednih pravnih sredstev spreminja izhodiščno zasnovo in poudarja pomen enotne sodne prakse, za ustvarjanje katere s svojimi sodnimi odločbami skrbi Vrhovno sodišče. Ob preučitvi novih zakonskih določil in aktualne prakse, ki se že oblikuje na podlagi teh določil, se upravičeno postavlja vprašanje, ali pomeni nova procesna ureditev teh izrednih pravnih sredstev dejansko onemogočanje dostopa od Vrhovnega sodišča? Reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhaja iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zaradi prehodnih določb novele ZPP-D reformirana določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izrednih pravnih sredstvih v praksi še niso zaživela. V aktualnih postopkih se še vedno uporabljajo »stara« določila, saj novi postopki še niso v taki fazi, da bi se že vlagala izredna pravna sredstva po »novih« pravilih. Dejstvo je, da je bila revizija po »stari« ureditvi pravno sredstvo, s katerim se je predvsem zagotovilo (primarni namen) pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu, podredno pa se je z njo zagotavljalo (sekundarni namen) enotnost pravnega reda oziroma enotno uporabo zakonov. Tudi pri zahtevi za varstvo zakonitosti je (bil) primarni namen njihovega vlaganja izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, pri katerih se je pojavila kršitev zakona. T. i. javni interes pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti ni bil z zakonom določena posebna predpostavka, ampak ga je teorija opredelila kot vodilo za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti z namenom zagotoviti enotno uporabo prava. Javni interes je (bil) v zagotavljanju enotne uporabe zakonov.