Povzetek:
Člani organov vodenja in nadzora družb se pri svojem delu redoma srečujejo s situacijami, ko morajo sprejeti določeno poslovno odločitev v negotovih okoliščinah in na temelju določenih predpostavk in hipotez. Poslovno odločanje je torej vedno povezano z določenim rizikom, da se poslovna odločitev naknadno izkaže za slabo, čeprav je na začetku delovala kot dobra za družbo in so jo tudi člani organov vodenja in nadzora sprejeli v dobri veri misleč, da bo odločitev pozitivna za družbo. V času ekonomske krize se še poveča težnja po iskanju krivcev za pretekle »slabe« poslovne odločitve, ki so privedle družbo v finančne težave. Zato je še toliko bolj pomembno ločevati protipravna ravnanja članov organov vodenja in nadzora (dejanja v slabi veri, protipravno pridobivanje osebnih koristi na škodo družbe, ravnanje v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika itd…) od poslovnih odločitev, ki so se enostavno šele naknadno izkazale za napačne in so povzročile škodo družbi. Pri slednjih poslovodstvu ni moč očitati protipravnega ravnanja. V kolikor se pojavi prepričanje, da bi člani lahko sprejemali boljše odločitve, je to lahko razlog za zamenjavo članov organov vodenja in nadzora, ni pa to že samo po sebi podlaga za njihovo odškodninsko odgovornost.
Povzetek:
Dejstvo je, da je širom Evropske unije vse več posameznikov, ki so podedovali premoženje v različnih državah. Da takšnim posameznikom ne bi bilo potrebno voditi več različnih zapuščinskih postopkov v državah EU, kjer se to premoženje nahaja, je bila v EU sprejeta Uredba (EU) št. 650/2012 o mednarodnem dedovanju, ki je začela veljati 17. avgusta 2015. Sprejeta je bila 4. julija 2012 z namenom, da bi se predpisi o dedovanju v državah članicah EU prilagodili vse večji mobilnosti ljudi in kapitala.
Povzetek:
Celotno področje zdravstvenega varstva ureja pri nas več zakonov in sicer Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o lekarniški dejavnosti, Zakon o zdravniški službi in še nekateri drugi (Zakon o zdravilih, Zakon o nalezljivih boleznih, Zakon o pacientovih pravicah, Zakon o zbirkah podatkov v zdravstvu, itd.), ki predstavljajo zaokroženo in neločljivo celoto. Po večini so bili vsi ti zakoni sprejeti v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, neposredno po osamosvojitvi Slovenije. Zlasti v delu, ki se nanaša na izvajanje zdravniške, zobozdravstvene in lekarniške dejavnosti, zakoni niso bili deležni prav nobene spremembe ali prilagoditve, kljub temu, da je v vmesnem času prišlo do sprejetja novega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter pomembnih zakonskih sprememb na področju varstva konkurence, pa tudi do vstopa Slovenije v Evropsko Unijo in s tem posledično implementacijo evropskega prava v slovenski pravni prostor.
Povzetek:
Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.
Povzetek:
Kadrovski managerji imajo v podjetju na eni strani odgovornost zagotavljanja čim večje učinkovitosti zaposlenih, na drugi strani pa igrajo vlogo glavnega odgovornega za zagotavljanje pravičnosti in etičnosti v podjetju. Socialni funkciji se je v 21. stoletju tako pridružila še ekonomska funkcija. Ti dve funkciji pa sta si že po sami naravi v mnogih pogledih v konfliktu. Biti prijazen sodelavcem ali biti ustrežljiv instrument svojim nadrejenim, je vprašanje, ki pri mnogih kadrovskih strokovnjakih zbuja precej etičnih pomislekov. Običajno je, da kakor hitro gospodarska družba oz. organizacija preseže določeno število zaposlenih, vodilni v družbi nimajo več toliko časa in možnosti, da bi se aktivno ukvarjali s kadrovskimi zadevami in vodenjem ljudi, temveč za to nalogo določijo kadrovika. Ukvarjanje s pravnimi in administrativnimi zadevami, povezanimi z zaposlenimi, je pri tem zgolj ena od nalog kadrovika. Tej, sicer najstarejši nalogi, se je sčasoma dodalo še bistveno več drugih, za današnji čas bistveno bolj pomembnih. Dve temeljni področji, s katerimi se danes ukvarjajo kadroviki, sta tudi področje strokovnosti in etičnosti.
Povzetek:
Izhodišče za sestavo tega članka je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8, z dne 12.11.2015. S predstavljeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ustavno sodišče je odločilo, da predstavljena zakonska ureditev ni v nasprotju z Ustavo. Namen tega članka je predstaviti stališče upnikov in njihove nemoči v boju zoper dolžnike.
Povzetek:
Lastnica nepremičnine (stavbe, ki je stala na parceli, ki je bila v solastništvu s tretjo osebo) je želela prodati svoj del nepremičnine. V ta namen je angažirala nepremičninsko posrednico, ki je začela oglaševati nepremičnino. Nepremičnina je bila, kljub aktualnim časom, deležna precejšnje pozornosti, zato si je ena izmed potencialnih kupcev zagotovila ta položaj s plačilom are. Prodaja se je nato odvijala več mesecev, nakar je prišlo do odstopa od nakupa. Gospa, ki je plačala aro, je za odstop krivila prodajalko in hkrati zahtevala vrnitev dvojne are. Nepremičninska posrednica se je prodaje lotila na preveč enostaven način, posledično pa bi prodajalka lahko bila zavezana k plačilu dvojne are.
Povzetek:
Tožeča stranka je kot upnica zoper svoja dolžnika začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njunega dolga. Naknadno je bilo ugotovljeno, da sta dolžnika že v letu 1993 od občine odkupila stanovanje (dolg je nastal zaradi neplačanih obratovalnih in upravljavskih stroškov), ki pa je sicer v zemljiški knjigi še vedno vpisano kot last občine, saj dolžnika nikoli nista poskrbela za vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. II Ips 113/2015 z dne 26.10.2015, ugodilo dopuščeni reviziji tožnika (upravnika večstanovanjskih stavb), ki ga je zastopala naša odvetniška pisarna, in odgovorilo na revizijsko vprašanje, kaj je lahko podlaga tožbi po 5. odstavku 168. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
Povzetek:
Po tistem, ko se je nad samostojnim podjetnikom iz Celja zaradi (domnevne) prezadolženosti začel stečajni postopek, je stečajni upravitelj začel prodajati njegovo premoženje, med katero je spadala tudi ½ nepremičnin, ki so predstavljale družinsko stanovanjsko hišo. Unovčenje stečajne mase je bilo nujno za poplačilo terjatev upnikov in dokončanje stečajnega postopka. Stečajni dolžnik je (bil) solastnik do ½ celote nepremičnine in kot tak vpisan tudi v zemljiški knjigi. Solastnica preostalega dela nepremičnine je bila njegova zakonska partnerka. Stanovanjska hiša je bila namreč skupno premoženje zakoncev. Stečajni upravitelj je več let neuspešno prodajal navedeno nepremično premoženje. Na koncu se je odločil, da bo nepremičnine prodal preko t.i. zbiranja nezavezujočih ponudb. Vabilo k dajanju ponudb je bilo objavljeno na portalu AJPES, kjer se običajno objavljajo vsi dogodki v posameznih stečajnih postopkih, tam pa so bili tudi razpisni pogoji za potencialne kupce. V vabilu je bilo tudi izrecno navedeno, da je solastnik druge polovice nepremičnine druga fizična oseba, kar pomeni, da je bilo vsem potencialnim ponudnikom znano, da obstaja solastnica in da ima ta oseba po zakonu predkupno pravico.
Povzetek:
V Sloveniji se zaradi dalj časa trajajoče ekonomske krize in navkljub pomoči države preko socialnih transferjev srečujemo s povečanjem števila družin in posameznikov, ki živijo v slabih socialnih razmerah. Kljub zavestni odločitvi nosilcev političnega odločanja, da se zaščiti socialno najbolj ranljiv del populacije (tiste z najnižjimi dohodki ali brez dohodkov in najbolj prikrajšane), so se razmere za določene skupine prebivalstva močno poslabšale. Učinki krize so izčrpali ljudi in v veliki meri zmanjšali njihov potencial vrnitve na trg dela in aktivno reševanje njihovih slabih življenjskih pogojev.