Nadzor nad zaposlenimi

Povzetek:
V skladu z aktualnimi zakonskimi okviri ima delodajalec možnosti uvesti relativno veliko pravil, ki so v neki meri nadzor nad delavci. Na tem področju obstajajo meje, ki se začrtajo s pravili splošnih ali pa bolj konkretnih zakonskih pravil ter izoblikovane sodne prakse. V kolikor delodajalci želijo uvesti strožji režim nadzora, mora to biti zapisano v internih pravilnikih, ki so po sprejetju predstavljeni delavcem. Delavci morajo biti z vsemi internimi pravili seznanjeni. V praksi ugotavljam, da delodajalci teh pravil ne izdelajo, oziroma da največkrat povzamejo splošna zakonska pravila, ki pa ne zajamejo vseh življenjskih situacij. Iz tega razloga so ravnanja delodajalca pogosto označena kot protipravna. Da bi se delodajalci izognili morebitnim tožbam zaradi mobinga in uveljavljanja odškodninskih zahtevkov s strani delavcev, priporočam izdelavo in implementacijo natančnih internih pravil, seznanitev delavcev s temi pravili ter strogo izvajanje nadzora po zapisanih pravilih.
Povzetek:
V zadnjem času v slovenski javnosti burno odmeva nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), s katero je sodišče zaključilo, da je Republika Slovenija v izvršilnem postopku zoper dolžnika Vaskrsića (v nadaljevanju pritožnik) kršila 1. člen Protokola I, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Republiki Sloveniji v korist pritožnika v plačilo naložilo 85.000,00 EUR (77.000,00 EUR za premoženjsko škodo, 3.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 5.000,00 EUR stroškov) ki jih mora pritožniku povrniti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te sodbe. V Sloveniji ves čas odmeva zgolj dejstvo, da je bila pritožniku zaradi dolga do komunalnega podjetja v znesku 124 EUR, hiša zarubljena in na drugi dražbi za 50 % tržne cene (70.000,00 EUR) prodana najvišjemu dražitelju. Prikazana plat zgodbe ne predstavlja celote, zato sem se v mojem prispevku odločil, da kronološko predstavim celotno zadevo in postopek, ki je tekel zoper pritožnika.
Povzetek:
Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.
Povzetek:
Slovenija spada med države, ki že od nekdaj daje velik pomen tradicionalnemu pojmovanju družine in zakonske zveze. S tega izhodišča izhaja tudi neveljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki se še vedno uporablja. Slednji opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moškega in ženske. Določbe zakona, ki urejajo zakonsko zvezo, so kogentne narave in z izjemo posameznih določb glede preživljanja zakonca in upravljanja s skupnim premoženjem, ne omogočajo svobodnega urejanja medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema. S sprejetjem novega Družinskega zakonika, ki je začel veljati 15. aprila 2017, uporabljati pa se začne 15. aprila 2019 so bile na področju premoženjskih razmerij med zakoncema sprejete korenite spremembe. Nove določbe so dispozitivne in se uporabljajo le, če se zakonca ne dogovorita drugače.
Povzetek:
Odkar so predstavniki Policije in Družbe za avtoceste RS objavili, da se bo od 30.1.2017 dalje na odseku med Trojanami in Blagovico izvajala sekcijska kontrola hitrosti, se je začelo postavljati precej vprašanj: katere kršitelje bo policija lovila, kako bo izgledalo merjenje, kdaj bodo kršitelji prejeli plačilni nalog, ipd. Sedaj, ko so prvi kršitelji cestnoprometnih predpisov že prejeli plačilne naloge, dvomov ni več. Vsak, ki bo hitrost prekoračil za več kot 1 km/h, bo prejel plačilni nalog.
Povzetek:
Različna podjetja pri svojem poslovanju pridobivajo velike količine osebnih podatkov, ki jih analizirajo za potrebe svojega poslovanja. Postavlja se vprašanje, kaj se zgodi s temi osebnimi podatki oziroma, kaj podjetje stori, da osebne podatke ustrezno zavaruje in ne dopusti, da bi do njih prišle nepooblaščene osebe. Običajno za varstvo osebnih podatkov, katere določeno podjetje obdeluje, skrbi podjetje samo, vse večkrat pa se zgodi, da podjetje podeli skrb za osebne podatke zunanjemu podjetju, ki je registriran za opravljanje takšne dejavnosti in izpolnjuje pogoje, kot jih določa Zakon o varovanju osebnih podatkov. V Republiki Sloveniji je krovni predpis na področju varovanja osebnih podatkov Zakon o varovanju osebnih podatkov, ki je v osnovni verziji (ZVOP) začel veljati že v letu 1999, nato pa je zakon v bistvenem spremenjen leta 2007. Zgodovinsko gledano, so se prve potrebe po zaščiti zasebnosti ljudi pojavile zaradi različnih žalitev, napadov, prisluškovanj in podobno. Razlog, da se je ta pravica pričela pozno uveljavljati in izvajati v pravnih sistemih pa je v tem, da so večino modernih kršitev zasebnosti, kot so prisluškovanje pogovorom prek telefonov, mikrofonov in elektronskih ojačevalcev, zbiranje, shranjevanje in iskanje informacij z video kamerami, računalniki in podobno,  začele omogočati šele nove tehnologije. Pred njihovimi iznajdbami je bil posameznik lahko utemeljeno prepričan, da mu v zasebnem prostoru ni mogoče prisluškovati.
Povzetek:
Z 18. januarjem 2017 je začela veljati Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. Namen sprejete uredbe je olajšati čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uporablja se za vse terjatve z izjemo premoženjskih razmerij, ki izhajajo iz zakonske ali zunajzakonske zveze, terjatev iz oporok in dedovanja, terjatev zoper dolžnike, ki so postali insolventni, terjatev iz naslova socialne varnosti ter terjatev, ki izhajajo iz arbitražnih sporazumov. Uredba predstavlja velik korak naprej k uspešnosti mednarodne izvršbe.
Povzetek:
V sredini aprila 2016 je začela veljati novela t.i. stečajnega zakona (ZFPPIPP-G, Ur. l. RS št. 27/2016), ki je med ostalim dodal tudi 8. odstavek 400. členu, s katerim se je določilo, da lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.
Povzetek:
Gospodarska družba iz okolice Celja je tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa oziroma natančneje določenega sodišča, ki je napačno vročilo tožbo toženi stranki v nekem drugem postopku, ki ga je prvo omenjena gospodarska družba začela zoper njo. Tožena stranka v tem postopku je bilo podjetje iz Republike Makedonije. Sodišče je podjetju iz Makedonije vročilo tožbo neposredno po pošti v Republiko Makedonijo, čeprav Bilateralna konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo določa vročanje sodnih pisanj po diplomatski oz. konzularni poti. Toženo podjetje iz Makedonije je poziv sodišča ignoriralo in na tožbo ni odgovorilo, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, vendar pa gospodarska družba iz okolice Celja v Makedoniji ni mogla doseči priznanja in izvršitve sodbe, ker je makedonsko sodišče štelo, da je bila tožba makedonskemu podjetju napačno vročena.

Mednarodna prodajna pogodba

Povzetek:
Podjetja, ki prodajo oziroma nabavo surovin, izdelkov ali polizdelkov opravljajo na evropskih in drugih mednarodnih trgih, se pri poslovanju pogosto srečujejo s problematiko pravne ureditve prodajne pogodbe. Pogodbeno pravo je namreč tako raznoliko, kolikor je držav, s katerimi posamezno podjetje posluje.