Odgovornost zakoncev za dolgove

V zavesti mnogih je že dolgo poznano pravilo družinskega prava, da je vso premoženje, ki ga zakonca ustvarita tekom zakonske zveze z delom, skupno premoženje, hkrati pa zakon določa domnevo, da sta zakonca solastnika tega premoženja vsak do polovice. Malokdo pa ve, da obstaja tudi zakonska domneva, da zakonec odgovarja za dolgove drugega zakonca, če jih ta ustvari. Odgovornost je solidarna, kar pomeni, da se lahko upnik povsem svobodno odloči, koga izmed zakoncev bo izterjeval za obveznosti, ki je sicer nastala iz pravnega razmerja z enim zakoncem. To ne velja zgolj za zakonske pare, temveč tudi za izvenzakonske partnerje, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvenzakonsko skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. Vendar pa solidarna obveznost partnerjev ne obstaja zgolj toliko časa, kot obstaja zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost, temveč obstoji solidarna obveznost, ki se nanaša na skupno premoženje, tudi po tistem, ko je zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost razpadla ali pa je eden izmed partnerjev (zakoncev) umrl.

V zavesti mnogih je že dolgo poznano pravilo družinskega prava, da je vso premoženje, ki ga zakonca ustvarita tekom zakonske zveze z delom, skupno premoženje, hkrati pa zakon določa domnevo, da sta zakonca solastnika tega premoženja vsak do polovice. Malokdo pa ve, da obstaja tudi zakonska domneva, da zakonec odgovarja za dolgove drugega zakonca, če jih ta ustvari. Odgovornost je solidarna, kar pomeni, da se lahko upnik povsem svobodno odloči, koga izmed zakoncev bo izterjeval za obveznosti, ki je sicer nastala iz pravnega razmerja z enim zakoncem.

To ne velja zgolj za zakonske pare, temveč tudi za izvenzakonske partnerje, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvenzakonsko skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. Vendar pa solidarna obveznost partnerjev ne obstaja zgolj toliko časa, kot obstaja zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost, temveč obstoji solidarna obveznost, ki se nanaša na skupno premoženje, tudi po tistem, ko je zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost razpadla ali pa je eden izmed partnerjev (zakoncev) umrl.

Sodna praksa je že utrdila stališče, da če je npr. bilo kupljeno stanovanje skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, preživeli partner odgovarja solidarno s pokojno partnerko za vračilo posojila za nakup stanovanja oziroma za plačilo terjatve tožeče stranke iz naslova regresa, saj gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR) (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 196/2006 z dne 2.10.2008).

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da je med tožencem in njegovo pokojno partnerko obstajala zunajzakonska skupnost, zato toženec nerazdelno odgovarja za obveznost – vračilo kredita, ki je nastala v zvezi s skupnim premoženjem. Toženec je izkoristil vsa razpoložljiva pravna sredstva in pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije zahteval revizijo odločitve sodišč nižjih stopenj. Toženec je zatrjeval, da je kredit najela njegova pokojna partnerka za nakup nepremičnine, ki naj bi služila v poslovne namene. Toženec je k prodajni pogodbi pristopil šele kasneje, ko se je predmet pogodbe razširil na del nepremičnine za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. V aneksu z dne 28.7.2000 je bilo jasno določeno, kakšen delež pripada tožencu, in kaj pripada pokojni partnerki. Stališči, da naj bi bila nepremičnina skupno premoženje in da naj bi bilo posojilo najeto za zadovoljevanje tekočih potreb družine, naj bi bili po mnenju toženca zmotni. Toženec je zatrjeval, da iz tega naslova ne more odgovarjati za dolgove pokojne, kot dedič pa bi bil dolžan odgovarjati le do višine podedovanega premoženja.

Vrhovno sodišče RS je odločilo, da sta sodbi sodišč nižjih stopenj zakoniti. Okoliščina, da je pokojna partnerka toženca najela kredit za nakup nepremičnine, katere namembnost je bila poslovni prostor, ni bila ključna, pa tudi sicer je bilo brez dvoma izkazano, da je bila nepremičnina, ki je bila predmet prodajne pogodbe in za katero je bilo najeto posojilo, namenjena za ureditev skupnega stanovanja.

Bistvene ugotovitve revizijskega sodišča so zato bile:

  • v zvezi toženca in pokojne partnerke se je 11.11.1996, torej pred sklenitvijo posojilne pogodbe s Stanovanjskim skladom RS, rodila hčerka (domneva obstoja zunajzakonske skupnosti);
  • v zapuščinskem postopku po pokojni partnerki je toženec kot zunajzakonski partner pristopil k dedovanju in pridobil položaj zakonitega dediča;
  • toženec se je z upnikom po smrti partnerke želel dogovoriti glede posojila, vendar do sporazuma ni prišlo;
  • nepremičnina, za nakup katere je bilo najeto posojilo, je bila namenjena za ureditev skupnega stanovanja toženca in njegove pokojne partnerke;
  • po smrti partnerke si je toženec uradno uredil prebivališče na naslovu te nepremičnine, kjer je živela pokojna;
  • sredstva za nakup sporne nepremičnine sta prispevala oba, toženec in pokojna.

Revizijsko sodišče je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imela življenjska skupnost toženca in pokojne partnerke obeležje zunajzakonske skupnosti (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Pravna posledica obstoja zunajzakonske skupnosti je nastanek skupnega premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR).

Iz ZZZDR izhaja, da je premoženjski režim med zakoncema (tudi izvenzakonskima partnerjema) določen z zakonom, s kogentnimi normami. Take narave je tudi določba, da je skupno premoženje vse tisto, kar pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze. Zato se ne moreta dogovoriti, da premoženje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo, ne bi bilo skupno premoženje.

Če je bilo kupljeno stanovanje skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, je pravilna oziroma zakonita odločitev sodišča, da toženec solidarno s pokojno partnerko odgovarja za vračilo posojila za nakup stanovanja oziroma za plačilo terjatve upnika iz naslova regresa, saj gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Ker je toženec dolžnik že zaradi uveljavljenega načela solidarne odgovornosti za skupne obveznosti zakoncev, vprašanje odgovornosti toženca kot dediča za zapustničine dolgove ni pravno relevantno. Odgovornost za dolgove po ZZDDR ima prednost pred odgovornostjo za dolgove po dednem pravu.

Odgovornost za dolgove pa se razteza tudi na obveznosti partnerja, ki izvirajo iz njegove poslovne dejavnosti (npr. iz s.p.).

V nekem drugem postopku, ki sicer še ni pravnomočno zaključen, pa je med strankama bilo sporno, ali dolgovi, ki jih je toženec delno že poravnal po smrti svoje zakonske partnerke, izvirajo iz skupnega premoženja zakoncev. Sodišče je moralo v postopku ugotoviti, ali je v zvezi z opravljanjem samostojne dejavnosti pokojne toženčeve žene eventualno nastala vtoževana obveznost oziroma s strani tožeče stranke prejeti denarni znesek predstavlja skupno obveznost oziroma skupno premoženje toženca in njegove pokojne soproge kot zakoncev in ali obstoji toženčeva solidarna obveznost vrnitve zahtevanih zneskov iz naslova neupravičene obogatitve.

Dejstvo je, da je pokojna soproga toženca poslovno delovala v pravnoorganizacijski obliki s.p.. med drugim tudi s tožnico (gospodarska družba). Tekom poslovnega sodelovanja s tožnico je prišlo do situacij, pri katerih je pokojna samostojna podjetnica prejela določene zneske denarja, vendar pa svojih nalog za ta (že prejeti) denar (iz takšnih in drugačnih razlogov) ni opravila.

Dokazni postopek, izveden pred sodiščem, je jasno pokazal, da je pokojna prejela denar, ki se je izterjeval, saj so vsi zaslišani potrdili kdaj, koliko in na kak način ter zakaj je bil denar izročen. Prav tako so zaslišane priče potrdile, kaj je bilo oziroma kaj ni bilo opravljeno s strani pokojne (ki je delovala v okviru svojega s.p.). Izkazalo se je, da je pokojna samostojna podjetnica prejela več kot 13.000,00 EUR, po tistem, ko je izdala bodisi račune ali avansne račune za storitve, ki bi jih morala opraviti, vendar pa jih ni (bodisi iz razloga, ker tega objektivno ni mogla in je morala tožnica zadevo urediti drugače, bodisi zaradi predčasne in nenadne smrti).

Sodišče je ugotovilo, da je pokojna bila neupravičeno obogatena, saj je prejela denar za nekaj, česar ni opravila. Tožnica je bila za ta znesek prikrajšana. Sodišče je zato moralo ugotoviti, ali obstoji obveznost toženca kot nekdanjega zakonca pokojne Irene Mirnik za povrnitev tistega, kar je neupravičeno pridobila pokojna zakonska partnerka.

Tožnica je namreč izpostavila določilo 51. člena ZZZDR, po katerem nastane skupno premoženje na podlagi zakona in za njegov nastanek ni potrebna volja oziroma soglasje zakoncev. Bistveno je le, da nastane v času trajanja zakonske zveze in z delom zakoncev. Četudi zakonca premoženje pridobivata ločeno, ob zgoraj predstavljenih predpostavkah po zakonu to postane skupno.

Kar se tiče obveznosti, pa je relevantno določilo 56. člena ZZZDR, ki določa, da zakonca odgovarjata solidarno za obveznosti, ki izvirajo iz skupnega premoženja. To pomeni, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga od enega ali od drugega zakonca, saj po samem zakonu oba zakonca odgovarjata solidarno za celoten dolg.

V postopku se je izkazalo, da je toženec odgovoren za dolgove, ki so nastali njegovi pokojni ženi, ne glede na to, da jih je delno že poravnal s tem, ko je odplačal določene obveznosti iz podedovanega premoženja (do višine podedovanega premoženja).

Toženec se je namreč skliceval na omejitev, ki jo pozna dedno pravo, torej, da dedič odgovarja za dolgove pokojnega le do višine podedovanega premoženja. Družinsko pravo to odgovornost razširi na solidarno odgovornost, ki pa ne pozna omejitev tako kot to določa dedno pravo.

Sodišče je sodbo povsem pravilno povzelo bistvo družinske ureditve odgovornosti zakoncev, saj bi v nasprotnem primeru bile možne zlorabe instituta skupnega premoženja zakoncev in s tem na veliko odprte možnosti oškodovanja njunih skupnih upnikov. Namen te ureditve je varovanje ekonomskega interesa upnikov. Pa tudi sicer je pravilna logika, ki jo zasleduje zakon. Če je mogoče, da si zakonca delita tisto, kar ustvarita, je edino logično, da si delita dolgove.

V tej zadevi se toženec ni mogel izogniti odgovornosti za obveznosti svoje pokojne žene s tem, da je določene obveznosti že poplačal po zaključenem dedovanju. Sodišče je povsem pravilno odločilo in mu naložilo v plačilo tudi dolg do tožnice, ki ga je ustvarila njegova pokojna žena, četudi so dolgovi nastali v okviru njenega gospodarskega udejstvovanja kot samostojna podjetnica.