Konkurenčna klavzula

Konkurenčna klavzula je pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja in je predvidena v določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). S konkurenčno klavzulo se delodajalec in delavec dogovorita, da delavec še določen čas po prenehanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu ne bo izvajal identične dejavnosti, kot jo je pri delodajalcu, oziroma pri svojem delu ne bo uporabljal tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil med delom ali v zvezi z delom pri tem delodajalcu. Glavno podlago za določitev konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR-1. Konkurenčna klavzula je sicer urejena še v naslednjih dveh členih (41. in 42. člen ZDR-1), kar pomeni, da je zakonsko precej natančno dodelana, pa vendar je v praksi kar nekaj težav in je po mojih izkušnjah redko uresničljiva, zlasti v tistem delu, ki se nanaša na pravice delavca, če bi mu spoštovanjem konkurenčne klavzule bila onemogočena pridobitev zaslužka.

Konkurenčna klavzula je pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja in je predvidena v določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). S konkurenčno klavzulo se delodajalec in delavec dogovorita, da delavec še določen čas po prenehanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu ne bo izvajal identične dejavnosti, kot jo je pri delodajalcu, oziroma pri svojem delu ne bo uporabljal tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil med delom ali v zvezi z delom pri tem delodajalcu. Glavno podlago za določitev konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR-1. Konkurenčna klavzula je sicer urejena še v naslednjih dveh členih (41. in 42. člen ZDR-1), kar pomeni, da je zakonsko precej natančno dodelana, pa vendar je v praksi kar nekaj težav in je po mojih izkušnjah redko uresničljiva, zlasti v tistem delu, ki se nanaša na pravice delavca, če bi mu spoštovanjem konkurenčne klavzule bila onemogočena pridobitev zaslužka.

Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Gre za pogodbeno svobodo, ki izvira iz splošnega obligacijskega prava. V praksi seveda temu ni tako, saj je dejstvo, da pogodbo o zaposlitvi praktično v vseh primerih sestavi delodajalec, ki v pogodbo vstavi tudi konkurenčno klavzulo, ki jo delavec običajno tudi sprejme.

Konkurenčna klavzula v času veljavnega delovnega razmerja miruje in začne učinkovati šele po prenehanju delovnega razmerja. Konkurenčno klavzulo običajno uveljavi delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja, ko zahteva od delavca, da se ne zaposli na delovno mesto, na katerem bi lahko uporabljal tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil med delom ali v zvezi z delom pri tem delodajalcu. Če spoštovanje konkurenčne klavzule delavcu onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora nekdanji delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 41. člena ZDR-1).

Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule mora biti določeno že s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca, ki jo je slednji dobival v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V praksi je zelo pogosto, da iznajdljiv delodajalec v pogodbo o zaposlitvi že na začetku delovnega razmerja vnese določilo o nadomestilu, ki je enako temu zakonskemu minimumu. Če po prenehanju delovnega razmerja delodajalec zahteva spoštovanje konkurenčne klavzule, hkrati pa ne izplačuje dogovorjenega pogodbenega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, delavec ni zavezan k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma ga slednja ne zavezuje. Enako velja tudi v primeru, če denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule sploh ni določeno s pogodbo o zaposlitvi.

Takšno je tudi stališče sodne prakse. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. I Cpg 683/2015 dne 12.8. 2015 odločilo, da je pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi vedno le dispozitivne narave. Če pogodbeni stranki dogovorita konkurenčno klavzulo, potem je takšno pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, hkrati pa mora biti dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, ko je zapisalo: ˝temeljna načela pogodbenih razmerij, med njimi tudi načelo ekvivalence v odplačnih pogodbenih razmerjih, so pridobitev pravne civilizacije in jih je zato vsekakor treba šteti med načela pravne države. Zakonsko dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobode izbire poklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to od delodajalca dobil ustrezno materialno nadomestilo, zato ni v skladu z načeli pravne države. Načela socialne države pa zahtevajo, da zakonodaja ob varstvu legitimnih interesov, delodajalca ne zanemari interesov delojemalca kot ekonomsko in socialno šibkega partnerja v delovnem razmerju…˝. Ta odločba je bila sprejeta v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ko določilo 41. člena ZDR-1 sicer še ni veljalo, vendar je tudi že ˝stari˝ zakon o delovnih razmerjih vseboval podobno določilo.

Izpostaviti gre, da je mogoče konkurenčno klavzulo dogovoriti le v pogodbah o zaposlitvi, ki so sklenjene za nedoločen čas. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 897/2015 z dne 25.2.2016 odločilo, da je pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni, nično, ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas. Po 3. odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, torej s poslovodno osebo ali prokuristom, ali pa za opravljanje projektnega dela. V vseh ostalih primerih, torej, ko delavec ni poslovodna oseba ali prokurist, ali pa ne gre za projektno delo, delavca konkurenčna klavzula, če bi bila zapisana v pogodbi za določen čas, ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodb za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo. Enako je sodišče odločilo tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga, delavca ne veže konkurenčna klavzula in zato ni upravičen do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

Dejstvo je, da so sodni spori med delodajalci in nekdanjimi delavci v zvezi s konkurenčno klavzulo redki. Običajno delodajalec delavca, čigar delovno razmerje pri tem delodajalcu je v fazi odpovedi, opozori na spoštovanje konkurenčne klavzule, zlasti na prepoved izkoriščanja poslovnih zvez in kontaktov, ki si jih je delavec pridobil v času tega delovnega razmerja. Tudi delavec se te omejitve zaveda, zato si delavec v večini primerov poišče novo zaposlitev, ki ni v neposredni povezavi s predhodno zaposlitvijo. Zgolj v redkih primerih, ko delavec resnično ne najde (vsaj določen čas) nove zaposlitve zaradi omejitve s konkurenčno klavzulo, ki ga po zakonskem določilu omejuje največ dve leti, takšen delavec zahteva denarno nadomestilo od prejšnjega delodajalca.

V takšnih primerih ZDR-1 v 1. odstavku 40. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da je zgolj tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, ne uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, upravičen do nadomestila. Bistveno je, da delavec dokaže, da je bil določeno obdobje po prenehanju delovnega razmerja (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposeln in da v tem času ni pridobival zaslužka. V takšnem primeru je nekdanji delodajalec dolžan nekdanjemu delavcu, ki ga je zavezovala konkurenčna klavzula in jo je spoštoval, posledično pa ni dobil zaposlitve, dolžan za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 40. člena ZDR-1 kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno denarno nadomestilo.

Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR). Kakršenkoli je že dogovor o njenem prenehanju, delavcu ne sme biti v škodo. Če delavec ne pridobi soglasja nekdanjega delodajalca, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, mora konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovati. V tem konkretnem primeru je sodišče moralo odločati o tožbi, s katero je nekdanji delavec zahteval od nekdanjega delodajalca plačilo nadomestila, ker je upošteval konkurenčno klavzulo.

Nekdanji delodajalec je sicer ugovarjal, da konkurenčna klavzula ni omejevala delavca pri pridobivanju zaslužka, zaradi česar bi moral biti delodajalec prost obveznosti plačila nadomestila. Po navedbah delodajalca naj bi delavec takoj po prenehanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu imel možnost skleniti delovno razmerje z drugim delodajalcem, katerega dejavnost je bila konkurenčna. Po izteku šestih mesecev iz konkurenčne klavzule se je delavec v tem podjetju tudi zaposlil. Po navedbah delodajalca, pogodba o zaposlitvi nekdanjega delavca ni omejevala glede konkurenčne dejavnosti na splošno, temveč samo za točno določena opravila. Delavec bi tako lahko počel različne stvari v zvezi z dejavnostjo delodajalca, lahko pa bi deloval tudi izven te dejavnosti in tržil druge produkte. Vendar sodišče ni pritrdilo navedbam nekdanjega delodajalca, da delavec ni uspel dokazati, da mu je konkurenčna klavzula onemogočala pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači, še posebej, ker je vedel, da ga potencialni delodajalec čaka za zaposlitev. Sodišče je na koncu odločilo, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila, ker je konkurenčno klavzulo, kakor je bila zapisana v pogodbi o zaposlitvi, spoštoval in je bil določen čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposeln in da v tem času ni pridobival zaslužka. To pa pomeni, da me je nekdanji delodajalec dolžan za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule izplačati mesečno nadomestilo, kakor je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi.

Pred Vrhovnim sodiščem RS je še en zanimiv primer, o katerem pa še ni bilo odločeno. Vrhovno sodišče RS je namreč dopustilo revizijo v zvezi z vprašanjem, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o neutemeljenosti zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

V tem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 24.427,30 EUR iz naslova pogodbene kazni. Ta je bila določena v določbi o konkurenčni klavzuli v pogodbe o zaposlitvi za primer prenehanja delovnega razmerja in morebitno opravljanje dela ali dejavnosti bivšega zaposlenega na konkurenčnem področju (tj. za kršitev konkurenčne klavzule). Tožencu je prenehalo delovno razmerje po lastni volji zaradi njegove odpovedi, po njej pa se je zaposlil pri drugi zavarovalnici, ki opravlja enako (konkurenčno) dejavnost kot tožeča stranka. Slednja je nekdanjega delavca obtožila, da je kršil konkurenčno klavzulo in zahtevala od njega plačilo pogodbene kazni, ki je bila določena že v pogodbi o zaposlitvi za primer konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je presodilo, da nekdanji delodajalec ni upravičen do pogodbene kazni, ker ni dokazal, da je tožencu plačeval nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. V pogodbi tudi ni bilo določeno, da lahko toženec po prenehanju delovnega razmerja opravlja drugo primerno delo. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da je toženec pri novem delodajalcu uporabil poslovno znanje in zveze, ki jih je pridobil pri tožeči stranki.

Nekdanji delodajalec je na Vrhovno sodišče RS vložil predlog za dopustitev revizije, s katerim zahteva, da se odloči, ali bi se moralo določbo o generalni klavzuli iz pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, da pogodbeno izrecno določeno konkurenčno ravnanje bivšega zaposlenega samo po sebi zadostuje za ugotovitev kršitve konkurenčne klavzule. Po taki razlagi zadostuje ugotovitev o kršitvi izrecno določene prepovedi, ne da bi se še posebej preverjalo izpolnjevanje pogojev iz generalne klavzule. Izpostavlja vprašanje, ali ne zadostuje, da delodajalec dokaže prehod delavca k nedvomno konkurenčnemu podjetju, ne da bi moral še dokazovati dejanski prehod strank oziroma uporabe znanj, pridobljenih pri bivšem delodajalcu.

Za konec bi še omenil, da je potrebno konkurenčno klavzulo razlikovati od konkurenčne prepovedi. Slednja pomeni, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. To je urejeno v 39. členu ZDR-1 in učinkuje v času veljavnega delovnega razmerja. V kolikor je delodajalec utrpel škodo, zaradi delavčevega ravnanja, ki pomeni konkurenco, lahko delodajalec od delavca zahteva povrnitev škode. Te aktivnosti delodajalca so sicer zelo omejene, saj mora delodajalec ukrepati v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Nadalje pa delodajalec takšne odškodnine ne mora kar sam določiti in jo pobotati z obveznostjo plačila za delo, temveč si mora delodajalec izposlovati ustrezno sodbo pred delovnim sodiščem ter nato odškodnino izterjati od delavca (v kolikor mu slednji te odškodninske obveznosti ne plačal prostovoljno).

Z vidika delodajalca je vsekakor priporočljivo, da se v pogodbo o zaposlitvi vnese določilo o konkurenčni klavzuli. To predstavlja omejitev za delavca, da ob prenehanju delovnega razmerja ne bi neposredno odšel h konkurenčnemu podjetju (največkrat za višjo plačo), tja pa bi prenesel znanje in povezave, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu. Delavec bo moral ob prenehanju delovnega razmerja ustrezno razmisliti, kje se bo zaposlil, da ne bo kršil konkurenčne klavzule. Če mu slučajno ne bi uspelo najti primernega dela, lahko uveljavi denarno nadomestilo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, kar je nekdanji delodajalec dolžan spoštovati in plačevati določen čas po prenehanju delovnega razmerja. V kolikor delodajalec nima določene konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi za način, kot ga določa zakon, pa delavec nima nobene omejitve, da se ne zaposli pri konkurenčnem podjetju in nadaljuje delo, kot ga je prej opravljal pri prejšnjem delodajalcu.