Izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo

Družba z omejeno odgovornostjo je oblika družbe, pri kateri so, zaradi praviloma manjšega števila družbenikov in njihove tesnejše povezanosti (družinska podjetja ali podjetja oseb, ki so med seboj tudi sicer poznajo itd.) poleg kapitalskih sestavin poudarjene tudi personalistične vsebine. Te vsebine se odražajo zlasti pri ureditvi prenosa poslovnega deleža, odločanja na skupščini, izstop ter izključitev družbenika iz družbe. V realnosti pogosto pride do sporov med družbeniki, ki se lahko stopnjujejo do te stopnje, da nadaljnje sodelovanje oziroma nadaljnja udeležba v družbi ni več smiselna oziroma skladna z interesi posameznega družbenika. Kakšne možnosti ima družbenik, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi biti več družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo? Ena izmed možnosti, ki jo pozna Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) je tudi izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo. Zakon ne pozna oziroma ne priznava neomejene možnosti izstopa. Poznamo dve obliki izstopa iz družbe: pogodbeni ali pa sodni izstop iz družbe.

Družba z omejeno odgovornostjo je oblika družbe, pri kateri so, zaradi praviloma manjšega števila družbenikov in njihove tesnejše povezanosti (družinska podjetja ali podjetja oseb, ki so med seboj tudi sicer poznajo itd.) poleg kapitalskih sestavin poudarjene tudi personalistične vsebine. Te vsebine se odražajo zlasti pri ureditvi prenosa poslovnega deleža, odločanja na skupščini, izstop ter izključitev družbenika iz družbe. V realnosti pogosto pride do sporov med družbeniki, ki se lahko stopnjujejo do te stopnje, da nadaljnje sodelovanje oziroma nadaljnja udeležba v družbi ni več smiselna oziroma skladna z interesi posameznega družbenika. Kakšne možnosti ima družbenik, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi biti več družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo? Ena izmed možnosti, ki jo pozna Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) je tudi izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo. Zakon ne pozna oziroma ne priznava neomejene možnosti izstopa. Poznamo dve obliki izstopa iz družbe: pogodbeni ali pa sodni izstop iz družbe.

Pogodbeni izstop je urejen z družbeno pogodbo. Skladno z ohlapnejšo ureditvijo d.o.o. in dispozitivno naravo številnih določb ZGD-1, ki se nanašajo na d.o.o., je družbenikom prepuščena možnost, da izstop iz družbe uredijo v družbeni pogodbi skladno s svojimi interesi. ZGD-1 v 501. členu namreč določa, da družbena pogodba lahko določi, da sme družbenik iz družbe izstopiti ter določi pogoje, postopek in posledice izstopa. Družbenikom je torej prepuščena odločitev, kako želijo izstop iz družbe urediti, kakšni pogoji morajo biti ob tem izpolnjeni ter po kakšnem postopku pride do izstopa družbenika. Družbeniki imajo pri tem urejanju precej pogodbene svobode, saj lahko izstop iz družbe bodisi olajšajo ali pa določijo povsem specifične zahteve in pogoje, ki morajo biti za (pogodbeni) izstop izpolnjeni. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 36/2010 izpostavilo: »Če družbena pogodba omogoča pogodbeni izstop, lahko za izstop določi drugačen način oziroma nižje ali višje izplačilo vrednosti poslovnega deleža. Pri tem lahko avtonomno določi merila, ki so podlaga za izračun ocenjene vrednosti deleža.« V isti sodbi je Vrhovno sodišče tudi izpostavilo določene omejitve pogodbeni svobodi na tem področju in sicer, da ureditev po družbeni pogodbi ne more biti takšna, da bi pravico družbenika do izplačila vrednosti poslovnega deleža povsem izključila: »Določba petega odstavka 502. člena ZGD-1, ki ureja pravico družbenika do izplačila vrednosti poslovnega deleža, je v primeru pogodbenega izstopa kogentna v tem smislu, da je z družbeno pogodbo ni mogoče povsem izključiti in je družbeniku odvzeti – taka določba bi bila nična. Družbenikove pravice do izplačila tudi ne sme omejiti do te mere, da bi družbenik dobil izplačano tako nizko vrednost svojega deleža, da bi bil s tem njegov izstop praktično onemogočen, saj iz družbe ne bi mogel izstopiti, ne da bi bil pri tem v znatni meri prikrajšan za svoj premoženjski vložek.«

Pogosti pa so primeri, ko družbena pogodba izstopa iz družbe ne ureja. Vendar to ne pomeni, da izstop družbenika iz družbe v tem primeru ni mogoč. ZGD-1 določa, da ne glede na pogodbeni izstop družbenika sme vsak družbenik s tožbo od družbe zahtevati izstop, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če mu drugi družbeniki ali poslovodja povzročajo škodo, če družba ali družbeniki ovirajo ali onemogočajo uresničitev družbenikove pravice do izstopa, če je oviran pri uresničevanju pravic, ki jih ima po zakonu ali pogodbi, ali če mu skupščina ali poslovodje nalagajo nesorazmerne obveznosti.

Povedano poenostavljeno- ne glede na morebitno ureditev izstopa iz družbe v družbeni pogodbi, lahko družbenik po sodni poti doseže svoj izstop, če za to obstajajo utemeljeni razlogi (t.i. sodni izstop). Razloge za izstop zakon našteva primeroma (ne gre za omejen sklop razlogov), sodna praksa pa je prepuščeno izoblikovanje konkretnejših zahtev oziroma kriterijev, ki izpolnjujejo standard utemeljenega razloga. Sodni izstop je urejen kogentno, družbena pogodba ga ne more omejiti ali izključiti, družbenik se tej pravici ne more vnaprej odpovedati.

Resnično izoblikovane sodne prakse na to temo še ni zaslediti. Višje sodišče v Mariboru (sodba in sklep I Cpg 375/2013) je npr. opredelilo: »Sodni izstop je po citirani določbi drugega odstavka 501. člena ZGD-1 mogoč le, kadar obstajajo za to utemeljeni razlogi, ki jih zakon našteva le primeroma. Našteti primeri kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo, kar pa ni nujen pogoj. Utemeljen razlog je tako npr. tudi, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Posplošeno rečeno, je mogoče za utemeljen razlog za izstop šteti vsa tista dejstva, zaradi katerih ni mogoče pričakovati, da bi kdo še vztrajal kot družbenik, ker mu tako stanje (lahko) prinaša nesorazmerna bremena ali škodo in kolikor dejstvo ne spada med normalna komercialna tveganja, kot je npr. grozeča gospodarska kriza.« Med normalna komercialna tveganja pa sodišče ne šteje ukinitev dejavnosti družbe oziroma preusmeritev družbe v povsem drugo dejavnost: »Poslovanja družbe na ta način, da ima zaradi ukinitve svoje dejavnosti večino svojega premoženja v naložbah in ob neopredeljenih ciljih o usmeritvi dejavnosti, ni mogoče opredeliti kot normalnega komercialnega tveganja, na katerega mora računati vsak družbenik v družbi. V takem položaju manjšinskemu družbeniku, ki glede na velikost svojega poslovnega deleža v družbi ne more realno vplivati na poslovne odločitve družbe, ni mogoče oporekati, da obstojijo utemeljeni razlogi za njegov izstop iz družbe. Takšne ocene tožena stranka ne more ovreči s trditvijo, da so njene poslovne odločitve v najboljšem interesu družbenikov, saj izstopni razlog v navedenih okoliščinah ni pogojen s škodljivim ravnanjem preostalih družbenikov, temveč v dejstvu, da v spremenjenih pogojih tožnik ni več pripravljen prevzemati komercialnega tveganja.« (VSL Sklep I Cpg 636/2004).

Teorija kot utemeljene razloge še izpostavlja porušenost odnosov oziroma, da med družbeniki ne glede na krivdo obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Pri tem je seveda potrebno upoštevati, kako so urejeni odnosi v družbi, ali se od družbenikov pričakuje aktivno sodelovanje pri odločanju o družbenih zadevah. Ravno tako se kot utemeljeni razlog navaja dolgotrajna bolezen ali odsotnost, če družbeniki sicer aktivno sodelujejo pri upravljanju ali poslovodenju (povzeto po B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. dopolnjena izdaja, Založba GV, Ljubljana, 2014, str. 896).

Razlog za izstop pa ni golo delovanje preostalih družbenikov v okviru zakona in družbene pogodbe, četudi je takšno delovanje proti volji družbenika, ki zaradi velikosti poslovnega deleža ne more doseči ustrezne večine oziroma preglasovati ostalih. V tem primeru gre zgolj za delovanje vsakega družbenika skladno z lastnimi interesi v okviru pravic, ki mu jih daje imetništvo poslovnega deleža. Seveda pri tem delovanju ne sme biti podan kakšen drug utemeljen razlog za izstop.

Z izstopom družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti. Ker ni več poslovnega deleža izločeni družbenik ne more več sodelovati pri upravljanju družbe, izgubi pravico do informacij in vpogleda itd… Družbenik, ki je izstopil iz družbe, ima pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izstopu. Družba mu mora to vrednost izplačati najpozneje v treh letih od dneva izstopa z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled. Družbenik, ki je v družbo vložil stvarni vložek, lahko namesto takega izplačila zahteva vrnitev stvari in pravic, ki so bile predmet stvarnega vložka, če vrednost teh stvari ali pravic ne presega ocenjene vrednosti poslovnega deleža, vendar ne prej kot v treh mesecih po izstopu. Plačilo ocenjene vrednosti poslovnega deleža ali vračilo predmeta stvarnega vložka se lahko opravi šele po vpisu zmanjšanja osnovnega kapitala v register ali po vpisu spremembe določb družbene pogodbe o spremembi poslovnih deležev družbenikov v register. (5. in 7. odst. 502. čl. ZGD-1).