Delitev skupnega premoženja zakoncev v pravdnem postopku

Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.

Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.

V tem prispevku se osredotočam na problematiko skupnega premoženja zakoncev in njegove delitve praviloma po razpadu zakonske zveze in sicer že v pravdnem postopku, ki ni predviden za reševanje teh vprašanj. Zakon o nepravdnem postopku opredeljuje poseben postopek za delitev stvari in skupnega premoženja in določa, da v tem postopku sodišče odloči o delitvi, če med solastniki ali skupnimi lastniki ni sporazuma o delitvi in če med udeleženci ni spora o predmetu delitve ter o velikosti njihovih deležev. V kolikor glede tega obstoji med udeleženci spor jih sodišče napoti na pravdo. V nepravdnem postopku se torej obravnavajo vprašanja same delitve skupnega premoženja, v pravdnem postopku pa vprašanja obsega skupnega premoženja in deležev, v kolikor so le ta sporna.

Kljub temu se v praksi pogosto dogaja, da stranke že v okviru pravdnega postopka postavljajo zahtevke, ki dejansko hkrati pomenijo tudi že delitev skupnega premoženja. V praksi so tako pogosti zahtevki za ugotovitev solastninskega deleža (ustanovitev solastnine v višini deleža na skupnem premoženju dejansko pomeni že delitev skupnega premoženja, saj z vzpostavitvijo solastnine preneha režim skupne lastnine), zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice na nepremičnini iz skupnega premoženja, zahtevek na izplačilo denarne protivrednosti deleža na skupnem premoženju, zahtevek na izplačilo denarne protivrednosti deleža skupnih vlaganj v nepremičnino tretjih oseb…). Gre pogosto za parcialno obravnavo posameznih vprašanj oziroma premoženjskih kategorij, ki tvorijo celoto skupnega premoženja, kar odstopa od načela, da bi se naj vsa vprašanja delitve skupnega premoženja in celotno skupno premoženje obravnavalo enako in v enem postopku.

V pravdnem postopku je torej praviloma mogoče zahtevati ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev  skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka. Sodišča pa v načelu niso v celoti odklonilna do tega, da bi se določeni zahtevki, ki dejansko pomenijo že delitev skupnega premoženja, dopustili in obravnavali tudi že v pravdnem postopku. Takšni zahtevki bi naj bili izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin (tako sklep II Ips 22/1998, sklep II Ips 479/2006).

V zadevi II Ips 22/1998 je Vrhovno sodišče izpostavilo, da je pri presoji utemeljenosti dajatvenega (izplačilo protivrednosti deleža na skupnem premoženju, op. a.) namesto stvarnopravnega zahtevka (ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem, op. a.) potrebna previdnost in posebno skrbna presoja okoliščin, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti dajatvenega zahtevka. »Stvarnopravno upravičenje je namreč nastalo po zakonu samem, torej originarno,, lastninska pravica pa je najmočnejša (stvarna pravica). Znano je stališče sodne prakse, da je višina vlaganj in iz tega izhajajoča višina (so)lastniškega deleža, lahko odločilnega pomena za utemeljenost dajatvenega zahtevka oziroma utemeljenost ugotovitvenega, in je mogoče ob delitvi skupnega premoženja enemu zakoncu prisoditi nepremičnino v celoti, drugemu pa izplačilo vrednosti v naravi ugotovljenega deleža (če je ta majhen). Sodna praksa v nekdanji skupni državi o tem vprašanju pa se je izrekla tudi še o drugih situacijah, npr.: stvarna pravica se v mejah dispozicije strank lahko spremeni v obligacijsko pravico in lahko zato en zakonec zahteva izplačilo denarnega ekvivalenta za svoj prispevek k pridobitvi skupnega premoženja, toda samo ob soglasju drugega zakonca. Za odločitev v takem sporu je lahko odločilno tudi, če bi bil zaradi večjega števila solastnikov otežen postopek za ugotavljanje deleža zakoncev na nepremičnini v skupni lasti, lahko zakonec namesto stvarnopravnega uveljavlja obligacijski zahtevek za izplačilo ustreznega nadomestila v denarju. Prav tako je po stališču sodne prakse lahko odločilnega pomena dejstvo, da so stvari po svojem značaju in namenu namenjene le enemu zakoncu, pa jih drugi zato ob delitvi skupnega premoženja ne more zahtevati v naravi (prim. Pregled sodne prakse in literature VS SRS in CSND, Ljubljana, 1984, str. 53)« (sklep II Ips 22/1998).

Posebno okoliščino za dopustnost obligacijskega (dajatvenega) zahtevka namesto stvarnopravnega v pravdi je Vrhovno sodišče videlo tudi v dejstvu, da del skupnega premoženja zakoncev ni več v lasti pravdnih strank (sodišče je obravnavalo primer, kjer je bila ena nepremičnina, ki je predstavljala skupno premoženje, brez soglasja drugega zakonca prodana tretji osebi, druga nepremičnina pa je bila prodana v izvršilnem postopku zaradi dolgov enega zakonca). »V situaciji, kot je opisana, druge možnosti kot civilna delitev skupnega premoženja pravzaprav ni. Medtem ko neobstoj skupne lastnine zakoncev na premoženju izključuje stvarnopravne zahtevke in kasnejšo fizično delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku, pa prenehanje lastninske pravice ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, izraženih v denarju. Kadar eden od zakoncev po razpadu skupnosti brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja ali je ta prodan v izvršilnem postopku, spor razvezanih zakoncev ne izgubi pravne narave spornega razmerja, ki ima materialnopravno podlago v prvem odstavku 58. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih… Razvezani zakonec ima, če je bil del skupnega premoženja prodan v postopku izvršbe zoper drugega zakonca, do njega denarno terjatev. Ta po višini ne more biti odvisna od tega, za koliko je bilo premoženje prodano na javni dražbi, temveč od njegove vrednosti, ki pomeni denarni ekvivalent prizadetega zakonca na skupnem premoženju.« (sklep II Ips 876/2006).

Seveda je dopustnost dajatvenega zahtevka v teh primerih mogoče utemeljiti tudi z dejstvom, da skupnega premoženja v teh primerih več ni in posledično tudi do delitve (tako fizične kot navsezadnje tudi civilne) ne more priti, upravičenja prizadetega zakonca na takem skupnem premoženju pa so nadomeščena s terjatvijo tega zakonca do drugega zakonca iz naslova neupravičene pridobitve oziroma oškodovanja. Strinjati pa se je s stališčem, da se zaradi dejstva, da je skupno premoženje odtujeno ali prisilno prodano, ne spremeni stvarnopravna narava spora, ki je v svojem bistvu še vedno spor glede skupnega premoženja in njegove delitve. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi se zaradi ravnanj enega zakonca poslabšal pravni položaj prizadetega zakonca (npr. glede zastaranja zahtevka itd…). »[S]por pravdnih strank [se nanaša] na njuno skupno premoženje oziroma razdelitev le-tega. Take pravne narave spor razvezanih zakoncev ne izgubi, kadar eden od njiju po razpadu skupnosti in brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja. Če pravnega posla prizadeti zakonec ne izpodbija, ima do drugega denarno terjatev. Ta terjatev po višini pa ne more biti odvisna od tega, ali je  in koliko drugi iztržil za odsvojeno skupno premoženje (odsvojitev je lahko brezplačna ali le delno odplačna), pač pa od njegove vrednosti (oziroma deleža prizadetega partnerja na skupnem premoženju). Zato taka terjatev, kot je sporna, ne more predstavljati čiste denarne terjatve… kadar eden od razvezanih zakoncev odsvoji skupno premoženje brez soglasja drugega, ta zaradi tega ne more biti prikrajšan na premoženju… Prizadeti skupni lastnik bi imel pravico do plačila vrednosti svojega deleža na taki skupni stvari… Do enakega pravnega zaključka pa pripeljejo tudi določbe o neupravičeni pridobitvi…« (sklep II Ips 589/1997).

Sodišča pri dopustnosti zahtevkov, ki merijo na delitev skupnega premoženja v pravdi upoštevajo tudi voljni element pravdnih strank- stranke morajo z delitvijo soglašati oziroma ji vsaj izrecno ne nasprotovati.

»Tožnica v reviziji poudarja, da je nasprotovala delitvi skupnega premoženja in da bi sodišče lahko ugodilo le ugotovitvenemu delu zahtevka, da terjatev 41.684,27 EUR spada v skupno premoženje, ne pa tudi dajatvenemu, ki pomeni že delitev dela skupnega premoženja (obogatitvene terjatve). Toženčev dajatveni zahtevek pomeni delitev dela skupnega premoženja (obogatitvene narave) – porabljene prihranke je namreč, v skladu z načelom realne subrogacije, zamenjala terjatev skupnega premoženja do tožnice, ki je s prihranki po prenehanju življenjske skupnosti med strankama, neupravičeno razpolagala. Toženec, ki zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti prihrankov, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko že v pravdi zahteva delitev dela skupnega premoženja. Kljub jasni določbi 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128.-130. člen ZNP; 60. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec z svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu). Posebna okoliščina je podana tudi v obravnavani zadevi. Tožnica je namreč s tem, ko je poleg ugotovitvenega zahtevka glede obsega skupnega premoženja, ki sicer še ne pomeni delitve, postavila še (sicer nepravilni) zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastnine na posameznih nepremičninah, že sama zahtevala delitev dela skupnega premoženja. V situaciji, ko se je tožnica strinjala z delitvijo dela skupnega premoženja (nepremičnin), ne more hkrati nasprotovati delitvi drugega dela skupnega premoženja, terjatve. Če se opravlja delitev skupnega premoženja v pravdi, potem si moramo prizadevati, da se opravi delitev celotnega skupnega premoženja, ki je predmet pravde. Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.« (sodba in sklep II Ips 217/2011 in Ips 17/2009).

Voljni element je razviden tudi iz stališča Vrhovnega sodišča, da solastnik lahko postane izključni lastnik cele stvari (z izplačilom  drugega solastnika) ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če s tem soglaša, saj je taka delitev namreč njegova pravica in ne dolžnost (tako sklep II Ips 356/1996). Nobenih razlogov ni videti, da bi se proti volji stranke to dopuščalo v primerih, ko bi se delitev skupne lastnine izvajala že v pravdi.

Izrecno se je s tem vprašanjem Vrhovno sodišče ukvarjalo v sklepu II Ips 211/2014. V tej zadevi je tožeča stranka od sodišča zahtevala, da ugotovi, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje in da imata pravdni stranki na tem premoženju vsaka ½ deleža. Zahtevala je tudi, naj sodišče tožencu naloži, da ji mora na račun njenega deleža izplačati določen denarni znesek. Dejansko stanje na podlagi katerega je odločalo sodišče je bilo sledeče: toženec je bil kot izključni lastnik vpisan na nepremičnini, ki jo je dobil v dar po razpadu skupnosti s tožnico. Na tej nepremičnini (takrat še v lasti tretje osebe) je bila v času trajanja skupnosti zgrajena  hiša s kmetijsko stavbo. Skupno premoženje sta torej predstavljala gradbena objekta, polovični delež tožnice na skupnem premoženju v razmerju z vrednostjo celotne nepremičnine pa je predstavljal delež 32% na nepremičnini.

Sodišče prve stopnje je dajatvenemu zahtevku ugotovilo, višje pa sodbo potrdilo in to kljub temu, da je tožena stranka delitvi v pravdi nasprotovala. Posebne okoliščine, ki naj bi utemeljevale delitev v pravdi, je sodišče videlo v tem, da je bil toženec do tožnice nasilen že med trajanjem in tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti, da je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe zoper tožnico, da je bil tudi kasneje sovražno nastrojen in da se ga tožnica boji še danes. Sodišče je poudarilo, da je toženec v preteklosti skupno premoženje že prodajal, skrival… Navedene okoliščine bi naj onemogočale skupno uporabo in upravljanje premoženja do delitve v nepravdnem postopku in da bi bil enak izid tudi v nepravdnem postopku, saj po tretjem odstavku 122. člena ZNP, če kateri od solastnikov izkaže upravičeno večji interes za stvar, sodišče odloči, da ta dobi stvar, ostalim solastnikom pa izplača protivrednost njihovega deleža. Tožničin delež bi naj bil po stališču sodišča tudi bistveno manjši od toženčevega, zaradi majhnosti hiše pa fizična delitev nikakor ne bi mogla priti v poštev.

Iz te obrazložitve sodišča je razvidno, da je posebne okoliščine, ki utemeljujejo delitev že v pravdi relativno široko razlagalo. Dosedanja sodna praksa je sicer dopuščala takšne zahtevke vendar kot izjemne in kot take jih je potrebne restriktivno razlagati, saj so drugače lahko prizadete pravice druge stranke. Dosedanja sodna praksa je takšne zahtevke dopuščala v primerih, ko stranka dejansko ni več mogla uveljavljati delitve skupnega premoženja v nepravdnem postopku, npr. ker je en zakonec samovoljno razpolagal s skupnim premoženjem in ga je odtujil oziroma prodal ali v primeru, ko upniki v izvršbi posežejo po skupnem premoženju za dolgove razvezanega zakonca. V konkretnem primeru takih okoliščin ni bilo, delitev v nepravdnem postopku je (bila) še vedno mogoča. Tudi okoliščine povsem subjektivne narave (nasilje, sovražen odnos…) ne morejo biti okoliščine, ki bi utemeljevale odstop od pravila na škodo druge stranke, saj potem ne bi mogli izpeljati nobenega postopka, kjer bi bile stranke v slabih ali sovražnih odnosih.

Tudi delež 32% ni zanemarljivo majhen, ki bi utemeljeval odstop od siceršnjih pravil delitve solastne nepremičnine (zlasti ob upoštevanju dejstva, da vrednost zgrajenih objektov, ki predstavljajo skupno premoženje, daleč presega vrednost samega zemljišča). Pravdni stranki sta namreč v času trajanja izvenzakonske skupnosti zgradili stanovanjsko hišo (na nepremičnini, ki je bila po razpadu skupnosti podarjena toženi stranki) in gre torej za bistvena vlaganja, ki so povsem spremenila identiteto nepremičnine (zemljišča), na katerem je bila stanovanjska hiša z garažo zgrajena.

Iz obravnavane sodne prakse je tudi razvidno, da so bili taki zahtevki dopuščeni v primeru, ko je (bi) stranka soglašala z izplačilom drugega solastnika, kar pravzaprav tudi sledi logiki ureditve delitve solastnih stvari v nepravdnem postopku. Da bi do izplačila prišlo je potreben predlog in soglasje solastnika, ki bi tako prevzel celotno nepremičnino v last. Ne more pa solastnik doseči prisilno, da ga drugi solastnik izplača. V petem odstavku 70. člena SPZ je določeno, da lahko sodišče na predlog solastnika odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Na podlagi povedanega je jasno, da do izplačila solastnega deleža v nepravnem postopku po pravilih SPZ lahko pride zgolj s privolitvijo, predlogom in soglasjem tistega, ki bo izplačilo opravil. Solastnik nima materialnopravne podlage takega zahtevka postavljati in siliti drugega solastnika v izplačilo. SPZ je jasen- če fizična delitev v naravi ni mogoča, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Tožeča stranka torej že v okviru nepravdnega postopka ne bi mogla (prisilno) doseči izplačilo svojega deleža in tega tako tudi ne more doseči v pravdnem postopku.

Restriktivni pristop pri dopuščanju izjem pa je utemeljen še iz enega razloga. Stvarnopravno upravičenje je namreč nastalo po zakonu samem, torej originarno, lastninska pravica pa je najmočnejša (stvarna) pravica (tako v sklepu II Ips 22/98). Širokogrudna interpretacija posebnih okoliščin lahko privede do neupravičeno nesorazmerne porazdelitve bremena delitve solastnih nepremičnin med solastniki, še posebej v primeru, ko stranka (ki bi naj opravila izplačilo) nima sredstev za izplačilo in bi torej bila prisiljena bodisi sama prodajati nepremičnino, bodisi bi prišlo do prisilne prodaje v izvršbi. Stranka, ki bi naj po sodbi prejela v denarju izplačan solastniški delež bi dobila izplačan znesek po sodbi  in se torej dosežena kupnina med solastnike ne bi delila glede na solastniške deleže (kakor bi se v primeru civilne delitve). Zato je še toliko bolj pomembno, da stranka v tak način delitve dejansko privoli.

Temu je sledilo tudi Vrhovno sodišče, ki je v  sklepu II Ips 211/2014 zavzelo stališče, da v primeru, ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji. »Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini, pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če solastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari. … sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili petega odstavka 70. člena SPZ. Solastnik namreč lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če to predlaga ali vsaj s tem soglaša. Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost.« (sklep II Ips 211/2014).

V kolikor ni bistvenih ovir, da bi stranka lahko dosegla delitev skupnega premoženja po pravilih SPZ v nepravdnem postopku, ni videti utemeljenega razloga za dovolitev dajatvenega zahtevka na izplačilo v pravdi mimo volje druge stranke. Siljenje v izplačilo vodi do materialnopravno in ustavnopravno neutemeljenega neenakopravnega obravnavanja skupnih lastnikov in pravzaprav predstavlja neupravičeno neenakost pri porazdelitvi bremena delitve skupnega premoženja zakoncev.