Ali mora upnik, pred vložitvijo tožbe po 5. odstavku 168. ZIZ, predhodno začeti izvršbo na prav to nepremičnino, pri kateri želi doseči vpis lastninske pravice dolžnika?

Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.

Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.

Upnica je nato prišla do podatka, da je dolžnica v letu 1991, od pravne osebe odkupila stanovanje (dolg je nastal zaradi neplačanih obratovalnih in upravljavskih stroškov v zvezi s tem stanovanjem), ki pa je v zemljiški knjigi bilo še vedno vpisano kot družbena lastnina in last občine, saj nobeden od deležnikov (občina, ki je stanovanje prenesla na pravno osebo, ne pravna oseba oz. njeni nasledniki), vključno z dolžnico nikoli ni poskrbel za ureditev stanja v zemljiški knjigi.

Upnica je ne, da bi zoper dolžnico vložila predlog za izvršbo, s sredstvom rubež in prodaja nepremičnine, vložila tožbo na podlagi 5. odstavka 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zoper zemljiškoknjižno lastnico oz. njene naslednike, dolžnico in pravno naslednico prodajalke stanovanja. V zahtevku je upnica, sedaj tožnica, zahtevala vpis dolžnice kot lastnice pri zadevni nepremičnini.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice (upnice), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopanje, pri tem pa se je drugače kot prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da tožnica za vložitev tožbe nima aktivnega procesnega upravičenja.

Konkretni očitek sodišča tožnici je bil, da bi tožnica morala pred vložitvijo tožbe predlagati izvršbo na zadevno nepremičnino, to pa bi jo upoštevaje določbe ZIZ moralo pozvati na predložitev listine primerne za vpis lastninske pravice na dolžnico, oziroma pozvalo tožnico, da vloži tožbo na podlagi 5. odstavka 168. člena ZIZ.

Tožnica je zoper sodbi vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je revizijo tožnice dopustilo glede vprašanj:

  • ali se mora za veljavno vložitev tožbe po 5. odstavku 168. člena ZIZ, upnik izkazati s sklepom, ki ga napotuje na vložitev tožbe in
  • ali lahko takšno tožbo vloži pred vložitvijo predloga za izvršbo?

Vrhovno sodišče RS je nato s sklepom opr. št. III Ips 136/2014 z dne 19.1.2016, ugodilo dopuščeni reviziji tožnice (upravnika večstanovanjskih stavb), ki ga je zastopala naša odvetniška pisarna, in odgovorilo na revizijski vprašanji.

Vrhovno sodišče RS, se je opredelilo, da je smisel določbe 5. odst. 168. člena ZIZ v tem, da se upniku omogoči uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, na katero namerava poseči za izterjavo svoje terjatve, z dejanskim stanjem. To velja čeprav je določba umeščena v 13. poglavje ZIZ (naslov: izvršba na nepremičnine), saj iz nje ne izhaja, da procesno upravičenje za vložitev takšne tožbe pridobi le upnik, ki je že vložil predlog za izvršbo na to nepremičnino.

Sicer je sodišče oblikovalo stališče, da bi bila preširoka razlaga določb 5. odst 168. člena ZIZ, ki bi šla v smeri, da lahko vsak upnik, ki ima do dolžnika zapadlo in neporavnano terjatev, že zgolj zaradi tega dejstva, da je imetnik terjatve, s tožbo zahteva vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini na dolžnikovo ime.

Po drugi strani pa je razlaga, da ima aktivno procesno legitimacijo za vložitev takšne tožbe zgolj upnik, ki je vložil predlog a izvršbo na prav to nepremičnino, gledano življenjsko preozka. Za to je v primeru kakšen je obravnavani, ko je upnik od dolžnika, v izvršbi že poskušal izterjati svojo terjatev, vendar neuspešno, ni najti razloga, da bi se upniku odreklo procesno upravičenje vložiti tožbo po 5. odst. 168. člena ZIZ.

Revizijsko sodišče šteje kot nesporno, da je upnik imel, oziroma še vedno ima, interes priti do poplačila svoje terjatve. Glede na to, da izvršilno sodišče izvršbe na premičnino vpisane zemljiško knjigo, pri kateri dolžnik ni vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik, ne sme dovoliti, pa od upnika pravzaprav niti ni smiselno zahtevati, da mora pred vložitvijo tožbe (nujno) predlagati izvršbo na nepremičnino, za katero se že v naprej ve, da pred vknjižbo lastninske pravice na dolžnikovo ime ne bo dovoljena. Tako je glede na vse jasno, da napotitveni sklep izvršilnega sodišča ni potreben.

V povzetku odločitve vrhovnega sodišča je tako zaključiti, da je pogoj za aktivno procesno upravičenje upnika, za vložitev tožbe po 5. odst, 168. ZIZ, dejstvo, da je upnik terjatev že poizkušal izterjati v izvršilnem postopku.